Maškarada

Založnik o knjigi

Marcel Štefančič, jr. (1960), po izobrazbi magister filozofije, je filmski kritik, publicist in avtor številnih književnih del o filmu, literaturi, pop-kulturi in družbeno-političnem dogajanju dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Napisal je že preko šestdeset knjig, večinoma s filmsko tematiko. V kar nekaj svojih delih se je ukvarjal z zgodovino filma, največkrat ameriškega (denimo v monumentalnem dvodelnem Zadnjem filmu o vzponu in propadu novega Hollywooda, 2007). V Maškaradi, svoji novi, epohalni knjigi o slovenskem filmu (po njegovi zgodovini slovenskega filma Na svoji zemlji, ki je izšla leta 2005) zarije globoko v zgodovinsko drobovje slovenskega filma in v svojem neponovljivem slogu razvije tezo, da je slovenski film v socializmu lahko nastal in se formiral le pod pogojem, da je bil brez tujih primesi in vzorov, da je zrasel povsem sam iz sebe, da je osvobojen kužne tujine, da je avtohton in skoraj povsem brez povezave z zgodovino filma. Temu so pritegnili tudi kritiki in zgodovinarji, ki so se potem pretvarjali, da je to res. Čeprav je res nekaj povsem nasprotnega. Maškarada je knjiga, ki vam bo na novo odkrila slovenske filme in preobrnila pogled na zgodovino slovenskega filma.

Slovenski socialistični filmi so rasli iz filmov – tujih filmov, kapitalističnih filmov, holivudskih filmov. Še več, slovenski filmi so bili pravi Babilon tujih, kapitalističnih, holivudskih filmov. In tale knjiga skuša pokazati prav to – kako se je v slovenskih socialističnih filmih zrcalila svetovna zgodovina filma in kako je svetovna zgodovina filma podžigala strašne fantazije slovenskega filma. Ko je André Bazin leta 1948 Rossellinijev slog v filmu Paisa opisal s skoraj enakimi besedami kot Wellesov slog v Državljanu Kanu, so bili mnogi presenečeni, celo šokirani. Toda: ste kdaj pomislili, da bi lahko Kosmačev Dobri stari pianino opisali s skoraj enakimi besedami kot Hitchcockovo Sabotažo? Ali pa da bi lahko Štigličevo Balado o trobenti in oblaku opisali s skoraj enakimi besedami kot Fordovega Moža, ki je ubil Libertyja Valanca, Klopčičev Strah pa s skoraj enakimi besedami kot Altmanov vestern Kvartopirec in prostitutka? In Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu s skoraj enakimi besedami kot Hladnikovo Maškarado?

– Marcel Štefančič, jr. (iz knjige)