Ljubezen deluje

Založnik o knjigi

Skrivna sestavina najpomembnejšega recepta: ljubezen

Bob Goff, avtor kar treh knjižnih uspešnic, v svoji prvi knjigi prinaša sproščen, hkrati pa izredno življenjski in pomenljiv vpogled v svojo interpretacijo božje in človeške ljubezni. S humornimi, večkrat pa tudi izpovednimi in ganljivimi anekdotami nas vodi skozi svoje neobičajno življenje in nam skuša pokazati, da Boga najdemo povsod. Tudi na krajih, kjer ga resnično ne bi pričakovali – denimo na atrakciji sredi zabaviščnega parka!

Kaj ima z ljubeznijo opraviti na primer to, da vaši otroci vsem predsednikom in voditeljem držav sveta pošljejo vabilo na srečanje in se nanj nekateri dejansko odzovejo? Kaj se zgodi, če mislite, da vas prijatelj po telefonu skuša potegniti za nos, potem pa izveste, da ste »v šali« pozitivno odgovorili na vprašanje, če bi postali konzul Republike Ugande v ZDA? In kaj, če se vaša radovednost do filmskega snemanja sprevrže v to, da se neavtorizirano infiltrirate na sceno najnovejšega ameriškega filma, pri tem pa skušate dajati vtis, da ste varnostnik?

Prva knjiga avtorja več knjižnih uspešnic odgovore na ta vprašanja postreže zelo osebno, saj se mu je vse našteto zgodilo – in v prav vsaki stvari najde dokaz božje in človeške ljubezni, čeprav so mu kdaj vzgibi zaradi skrivnostnosti tega čustva nejasni. Kot pravi: tudi Jezus ni vsake stvari razložil do potankosti. Svoje prilike je ovijal v skrivnostno simboliko, zaradi česar je presegel svoj čas in podal univerzalne resnice za vse čase. Tudi avtor sledi tej ideji. Skozi zabavne, šaljive, provokativne prigode skuša pripovedovati o čudežu Božje ljubezni, ki se razodene skozi naša običajna življenja in jih prav s to skrivno sestavino dela neobičajna.

Odlomek iz knjige

Zavila sva okoli vogala in pred nama je stal detektor kovin in ob njem varnostnik. Naval adrenalina, ki sem ga začutil, mi je dal vedeti, da so naju zasačili. Ta potegavščina se bo gotovo slabo končala in vedel sem, da bova v velikih težavah, ker sva bila v Kongresni knjižnici sredi noči.
»Kje imata izkaznici snemalne ekipe?« je bevsknil varnostnik, medtem ko je po telefonu govoril s svojim dekletom.
»Nimava jih,« sva rekla nekam klavrno.
Svojemu dekletu je zamomljal nekaj o tipih v snemalni ekipi, kot sva midva, in zmajal z glavo. Razdraženo nama je pokazal, naj greva skozi detektor kovin. Šla sva skozi in hitro stekla po hodniku, varnostnik pa je vpil nekaj o »izkaznicah … naslednjič«.
Zavila sva okoli zadnjega vogala in prišla na prizorišče. Stala sva v Kongresni knjižnici in ura je bila dve zjutraj. Stavba je ogromna in okrašena in v njej se nahaja na stotine tisočev knjig. Milijoni knjig. Menda vse knjige. Spraševal sem se, kako imajo člani kongresa čas prebrati vse te knjige.
Pod veliko kupolo je vladala mračna tišina. In bilo je vroče. Filmske luči so bile prižgane in, ker sem si kasneje film ogledal, mislim, da so snemali prizor, v katerem igralci iščejo Predsedniško knjigo skrivnosti. To je precej zabaven prizor. Z Brandonom bi lahko z najino živčno energijo napajala luči. Predvsem zaradi vse policije in varnostnikov, ki so obkrožali prizorišče. Ena stvar je, da prideš na prizorišče in se pretvarjaš, da veš, kaj delaš. A ko si enkrat tam, ima vsak svoje delo in je videti zaposlen. Nisva mogla preprosto zgrabiti kamere in začeti snemati. Zato sva čez nekaj časa, ko sva vedela, da imava super zgodbo za naslednji dan, začela šepetati: »Kako bova prišla od tod, ne da bi naju ujeli?« To je bil primeren trenutek, da bi začela igrati napeta filmska glasba.
Ravno, ko sva se z Brandonom želela obrniti na petah in oditi, je okrog vogala prišel Nicolas Cage, oblečen v smoking, z njim pa igralka Diane Kruger v svoji obleki. Umaknila sva se jima s poti in, ne da bi se dogovorila, začela hoditi za njima, kot da spadava v njuno spremstvo. Brez heca. Šla sva mimo igralske zasedbe, snemalne ekipe in varnostnikov, kot tudi policije. Nihče naju ni nič vprašal. Igralcema sva sledila skozi glavna vrata, ko pa sta se obrnila na desno proti svojim prikolicam, okrašenimi z zvezdami, sva zavila levo proti grmovju.
(Str. 84–85)