Lost in translation

Založnik o knjigi

“Ljubim le, Eva,” reče z mehkim in grozno napetim glasom, in jaz slišim nenavaden, neoseben izraz. Kar on želi, je eterična, posvečena ljubezen; srečanje duhov. Ganjena sem ob njegovom prizadevanju, vendar pogrešam vitalnost in lahkotnost neprisiljenega prijateljstva. Govoriva in govoriva, da bi zapolnila tiste neopazne, strahotne praznine med nama. Pojasnjujeva se kot besedilo. Učiva se brati drug drugega, kot se ljudje učijo dešifrirati hieroglife. Toda nikoli se ne srečava v tistem preblisku spoznanja, intuitivnem kliku, ki pride iz poznavanja igre in videza, ki ju kažeta najini osebnosti…

Eva Hoffman se je rodila 1. julija 1945 v Krakovu, dva meseca po koncu druge svetovne vojne. Njena starša Maria in Borys Wydrow (Wydra) sta vojno preživela tako, da sta se skrivala v zemljankah in po skednjih v Ukrajini. Eva Hoffman je pri trinajstih letih brez vsakršnega znanja angleščine emigrirala v Vancouver. Njeno vključevanje in prilagajanje v Novem svetu je bilo težavno, občutek tujosti se je še stopnjeval zaradi šibkega znanja jezika in poznavanja kulturnih običajev. Jezik, zavest, kultura, družbeno okolje s svojimi običaji, civilizacija – so bili zanjo en sam skupek tujosti. Kot mladostnica (pri devetnajstih) se je preselila v Združene države, v Teksas, kjer je dobila štipendijo na univerzi Rice in leta 1968 diplomirala iz književnosti, leta 1968 je končala pianistični študij na glasbeni šoli v Yaleu, leta 1974 pa je doktorirala na Harvardu.

Izgubljeno v prevodu je v Združenih državah doživela dvojni uspeh: hvalil jo je Czeslaw Milosz, Američani so jo sprejeli kot zgodbo o tem, kako je mogoče postati uspešen Američan, emigranti pa – kako se distancirati od rodne dežele.

Knjiga, ki je nastala iz večkulturne in večjezične zavesti in domišljije, tako prehaja v druge kulture in jezike.