| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Spomini in izpovedi |
| Leto izdaje | 2023 |
| ISBN | 978-961-01-6903-1 |
| Naslov izvirnika | Love me more than anything in the world |
| Leto izdaje izvirnika | 2022 |
| Prevod | Tanja Bulajić |
poltrda vezava
21 x 15 cm
770 g
736 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini
Založnik o knjigi
Izpoved igralke Mire Furlan (1955–2021), ene največjih filmskih in gledaliških igralk nekdanjega jugoslovanskega prostora, je ob izidu pretresla javnost. Ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu. Ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi.
Mira Furlan, v Zagrebu rojena igralka hrvaških, judovskih in slovenskih korenin, je z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, leta 1991 emigrirala v Ameriko. Tam je začela pisati svojo avtobiografijo kot pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom, in da bi spoznal domovino svojih prednikov.
Pretresljiva izpoved, polna bridkosti, a tudi radosti!
Piše tudi zaradi sebe, da bi bolje razumela svoje kaotično življenje in sebe. Pripovedovati začne, ko mora sinu v šestem razredu pomagati pri domači nalogi z naslovom Zapuščina mojih prednikov in se sprašuje, kako naj mu predstavi družinsko zgodovino, ne pa ga prestraši, potre, obremeni. Njen judovski ded je končal v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Mati in oče sta bila deležna krute »prevzgoje« na Golem otroku. Mati celo eno leto več od očeta, čeprav je bila kriva samo razmerja z moškim, partizanom in mladim povojnim poročevalcem, ki se leta 1948 ni mogel hitro prilagoditi političnim spremembam.
Mira Furlan odkrito pripoveduje tudi o karieri, v kateri je spoznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije spoznavamo njen notranji svet pa tudi najhujši čas vojne na Hrvaškem, ko je postala zaradi neprekinjenega sodelovanja z beograjskimi gledališčniki tarča medijske gonje. Čez noč so jo odpustili iz zagrebškega gledališča in ji pozneje celo zaplenili stanovanje. V kampanji blatenja ji je hrbet obrnila večina prijateljev in kolegov.
V nadaljevanju pripoveduje, kako je začela po selitvi čez lužo kot bivša »cenjena gledališka igralka in priljubljena filmska zvezdnica« (za vlogo v filmu Oče na službeni poti Emirja Kusturice je leta 1985 prejela zlato palmo v Cannesu) delati v New Yorku kot natakarica, njen mož pa kot selitveni delavec. Med tem je »doma« še kar potekal medijski linč, izhajali so članki z naslovi kot Tragična usoda velike hrvaške igralke in Težko življenje lahke ženske ...
Po številnih brezuspešnih poskusih sta se lahko oba z možem vrnila k svojemu poklicu. Njuna priredba Sofoklejeve Antigone v majhnem gledališču v Los Angelesu je prejela nekaj nagrad, mož Goran jo je prejel za režijo, Furlanova za izvedbo Antigone. Po vlogah v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok pa je ponovno postala mednarodno prepoznavna igralka. Po desetih letih se je vrnila na hrvaške odre. Nastopila je v glavni vlogi Evripidove Medeje v Gledališču Ulysess Rade Šerbedžije, pozneje je sodelovala tudi z znanimi in v tujini nagrajenimi filmskimi režiserji, kot sta Danis Tanović, Goran Marković, in drugimi. Leta 2021 je umrla v Ameriki za posledicami virusa Zahodnega Nila.
Recenzija Bukla
Hrvaška filmska in gledališka igralka Mira Furlan (1955–2021) je bila ena največjih igralskih zvezd na območju nekdanje Jugoslavije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je igrala v mnogih, tudi slovenskih filmih (denimo Ljubezni Blanke Kolak, 1987), ob tem pa zasedala odre najprestižnejših jugoslovanskih gledališč od Zagreba do Beograda, kjer je spoznala tudi svojega moža, režiserja Gorana Gajića (1962). Vendar pa so tragični dogodki in vojna ob razpadanju Jugoslavije leta 1991 pripeljali do tega, da se je hrvaško javno mnenje obrnilo proti njej, saj je kot Hrvatica še nekaj časa igrala v beograjskem gledališču, tako da sta se odločila z možem konec leta 1991 umakniti iz države. Preselila sta se v Ameriko, najprej v New York, kjer sta se potrudila na novo vzpostaviti svoje (ustvarjalno) življenje, potem naprej v Los Angeles, kjer je igralka dobila delo. Leta 1998 se jima je rodil sin Marko Lav Gajić, njihovo izseljenstvo v Ameriki pa jo je spodbudilo, da svojemu sinu napiše pismo v obliki avtobiografije. V njej popiše vsa svoja ključna obdobja, od mladosti in svojih staršev ter očetovega skrivnega življenja, prek postopne, a vse bolj trdne odločitve za poklic igralstva, želje po potovanjih, mnogih avantur in razmerij, ki jih je imela s soigralci, pa vse do trenutka, ko je spoznala svojega bodočega moža ter z njim nadaljevala skupno pot. Ta se je po selitvi v Ameriko vila precej trnovo, opravljala je namreč različne poklice, od strežajke do prodajalke oblačil, potem pa ji je možnost nastopanja v seriji Babylon 5 omogočila dostojno eksistenco ter ji odprla še kaka nova vrata. Furlan v knjigi trpko spregovori o preganjanju, ki ga je bila deležna od Hrvatov, konfliktih, ki jih je imela s tamkajšnjimi ustvarjalci (naš Radko Polič – Rac ji je stal ob strani) od Slavenke Drakulić do Radeta Šerbedžije, depresiji v svojih srednjih letih ter mešanih občutkih ob vrnitvi na snemanja v nekdanjo domovino, denimo na snemanje filma Cirkus Columbia iz leta 2010, v katerem je Danis Tanović tematiziral obdobje do razpada Jugoslavije. Mira Furlan je za posledicami mrzlice virusa Zahodnega Nila umrla januarja 2021 na svojem vrtu. Za eno roko je držala svojega sina Marka, za drugo pa svojega moža. Presunljivo življenje igralke, ki jo je nepopravljivo zaznamoval razpad Jugoslavije.
Samo Rugelj, Bukla 173–174
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
-
Paul Preuss: Gospodar prepada Življenje in smrt ob rojstvu prostega plezanja 29,90 € Dodaj v košarico -
-10% Paket Cognetti Divji deček, Nikoli na vrh, Volčja sreča 55,62 € 61,80 € Prihrani 6,18 € Dodaj v košarico
