Točka brez vrnitve

Založnik o knjigi

Na tem potovanju svetovno prepoznavni letalec Matevž Lenarčič srečuje ljudi, ki nam pomagajo razumeti učinke črnega ogljika na naše okolje. Njegovi podvigi so mu prinesli svetovno prepoznavnost, vendar sam ohranja skromnost in ponižnost pred mogočno silo narave. Zaupa svojemu letalu, svojim izkušnjam, občutkom in soljudem. Mnogo jih je spoznal na svojih poteh in številni, tudi zgolj naključni znanci, so mu priskočili na pomoč, ko se je znašel v težavah. Na svojih poletih meri količine črnega ogljika z različnimi napravami, ki jih je njegov prijatelj in raziskovalec Griša Močnik priredil za majhno letalo. Matevž za svoja potovanja izbira predele sveta, kjer lahko zabeleži ta onesnaženja. Tako skupaj z raziskovalno ekipo ustvarjajo eno največjih baz podatkov o tem, kje se ti delci zadržujejo. Njegova delo in prizadevanje je treba razumeti kot svarilo in opozorilo, da smo z nebrzdano rastjo proizvodnje, s svojim pohlepom po vse več in več materialnih dobrin, od katerih mnogih sploh ne potrebujemo, kot civilizacija nevarno zabredli. Smo prišli do točke brez vrnitve? O vsem tem brez olepševanja spregovori v pričujoči knjigi, v kateri nas med drugim popelje tudi skozi lepote zemlje in neba. 

Iz knjige

Ker sem prišel na letalsko sceno pri svojih tridesetih letih, nisem imel nobenih želja, načrtov za profesionalno prometno kariero, za letenje z velikimi potniškimi ali manjšimi poslovnimi letali. Uniforme sem vedno sovražil, tudi pilotska ni izjema. Človeka spravi v ozek predal, mu vzame identiteto, kreativnost in ga spremeni v številko, podrejenega pripadnika organizacije, ki jo ta obleka pooseblja. Vojaška, policijska, letalska, gasilska, vse jemljejo svobodo in zahtevajo pripadnost. Službo v uniformi oziroma službo pravil, ki jih moraš spoštovati, takoj ko oblečeš uniformo, bi težko opravljal.

Prometno letalstvo ima natančne urnike, v katere je ujeto življenje pilota. Ker je moja glavna valuta čas in ne denar ali ugled, je jasno, da v kabino potniškega letala ne sodim.