Med Kakanijo in Wilsonio

Založnik o knjigi

Ob priimku Schwegel se poznavalci zgodovine diplomacije Slovencev največkrat spomnijo na Josefa (1836-1914), »gorjansko ekscelenco«, ki se je v sedemdesetih letih 19. stoletja zavihtel v sam vrh avstro-ogrske diplomacije. Manj znana pa je življenjska pot Josefovega nečaka Ivana Krizostoma Schwegla (1875-1962; v jugoslovanski dobi Švegla), prav tako v Zgornjih Gorjah rojenega diplomata in politika.

Ivan Švegel alias Hans Schwegel je kot avstro-ogrski konzul služboval v začetku 20. stoletja v številnih mestih, še zlasti pa v Kanadi in v ZDA. V slovenskem zgodovinopisju ni ostalo neopaženo njegovo delovanje na pariški mirovni konferenci leta 1919, ko mu je s svojimi zvezami uspelo slovenskim rojakom zagotoviti dve avdienci pri ameriškem predsedniku Wilsonu. Manj znana pa je njegova življenjska pot po vrnitvi v domovino, kjer se je za kratek čas vrnil v diplomacijo in postal leta 1931 poslanik Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. V politiki je bil manj uspešen, čeprav se je na listi Radićeve Hrvaške kmečke stranke kot Slovenec prebil v hrvaško parlamentarno zastopstvo v beograjski skupščini. Kratka je bila tudi njegova ministrska doba: v letih 1930-1931 je bil minister brez listnice v Živkovićevi vladi.

o avtorju

Izr. prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani gimnaziji, kjer se je šolal na jezikovno-družboslovni smeri, se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. Diplomiral je leta 1996 z nalogo o slovenskih poslancih v dunajskem parlamentu, nato pa vpisal magistrski študij zgodovine. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Novembra 2000 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869-1934). Politična biografija. Za disertacijo je bil nagrajen z Zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 je bil izvoljen v naziv docenta in postal sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru. Aprila 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je kmalu po vstopu v službo prevzel operativne naloge pri koordinaciji slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev in pravnikov. Novembra 2001 je bil imenovan v Kabinet ministra, od aprila 2003 pa je vodil Center za raziskave. Leta 2004 se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, kjer je kot znanstveni sodelavec deloval na Inštitutu za kulturno zgodovino, nato pa je bil imenovan za svetovalca za zunanjo politiko v Kabinetu predsednika vlade.