O smehu Zlatka Čordića

Recenzija Bukla

Zlatan Čordić, letnik 1983, je rojen kot drugi otrok Besima in Hasnije. Družina je najprej zelo skromno živela v baraki na devetih kvadratnih metrih, kasneje so se preselili na Fužine v 37 m² »veliko« garsonjero, katere zastekljeni balkon je postal Zlatkov dom za kar dvajset let. In on je rekel: Svet je lep. Princ Fužinc je zasvojen z nogometom in glasbo, natančneje z rapom. V tej glasbeni zvrsti oziroma načinu izraza je odkril samega sebe in razkril svet in ljudi okoli sebe. Kako se je izognil vpletenosti v kriminalne združbe, kako je uspešno končal šolanje in se zaposlil kot urar in kako je začel ustvarjati? Jurij Hudolin v svojem izvrstnem, prepoznavnem slogu in jeziku opiše življenjsko in glasbeno pot svojega prijatelja Zlatka, človeka velikega srca in nežne duše. V knjigi so opisane tudi poti in stranpoti, vsa krutost in zloba dela slovenske glasbene scene, kjer je Zlatko dobival lekcije življenja in modrosti. Najbrž ne veste, da je Zlatko raziskoval Jožeta Plečnika in je navdušen bralec del Ivana Cankarja! Največ mu pomenita družini: njegova primarna in njegova lastna. Z Rusko imata štiri otroke, neizmerno se ljubijo in se veliko smejejo. Del biografije je posvečen tudi Zlatkovi bolezni, ko je zaradi preobremenjenosti in težkih življenjskih preizkušenj doživel izgorelost in padel v depresijo. In kdo drug kot Zlatko se s tem pogumno spopada in verjame v zmago? V biografiji so objavljene izjave njegovih prijateljev, učiteljev in glasbenih kolegov ter fotografije iz Zlatkovega osebnega arhiva, kar daje knjigi tisto posebno, izvirno prisrčno in iskreno noto. Če bi Slovenci Zlatka Čordića ne imeli, bi si ga morali izmisliti, kajti brez njega bi naš svet ne bil tako lep in nasmejan.

Sonja Juvan, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.