Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Tista lepa leta

Spomini Rada Kočevarja
Rado Kočevar, Mojca Volkar Trobevšek
Tista lepa leta
24,90 € 24,90 € Prihrani 0,00 €
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni

Povej naprej

Založba Planinska zveza Slovenije
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-6870-37-5
Leto izdaje izvirnika 2019
Fotografije Rado Kočevar
Urejanje Mojca Volkar Trobevšek
Izbor fotografij Mojca Volkar Trobevšek

Tehnične lastnosti
poltrda vezava
24,5 x 17 cm
500 g
166 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini
slovensko leposlovje

Založnik o knjigi

Rado Kočevar (1928) je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov. Pripadal je prvi povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli tako rekoč od začetka. Večkrat lačni kot siti so se najprej lotevali ponovitev predvojnih smeri in se učili od velikih mojstrov, ki so po vojni počasi zaključili alpinistično pot. Potem so prišle na vrsto prvenstvene. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki.

Kočevar je veljal za najmočnejšega in najbolj predanega plezalca te generacije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih - prvo ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, Severovzhodnim razom Jalovca in Čopovim stebrom v osmih urah. Leto kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneninške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi.

"Radova zgodba na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka," je zapisala urednica in soavtorica knjige Mojca Volkar Trobevšek.

odlomek

"Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju," v uvodni besedi poudarja Rado Kočevar in dodaja: "V gorah in stenah pa sem poleg lepih, enkratnih in nepozabnih doživetij našel še mnogo več. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine - tisti, ki smo še ostali. /.../ Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami, sam (solo) pa sem plezal le redko, saj je bila varnost vedno na prvem mestu. Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi. Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj."

Recenzija Bukla

Spomini legendarnega slovenskega gornika in alpinista Rada Kočevarja (1928), še vedno vitalnega devetdeset­letnika, ki se redno sprehaja in kolesari, nepopustljivega športnika, občasno imenovanega tudi Mišica, niso samo zgodovinski prerez razvoja slovenskega alpinizma po drugi svetovni vojni, ko se je v skromnih razmerah rojeval naš nacionalni šport, temveč so tudi iskrivi in doživeti spomini človeka, ki so ga gore že v mladosti začarale in zaznamovale, tako da so bili njegovi športni podvigi, od Čopovega stebra v osmih urah naprej, samo logična posledica prizadevanj nadarjenega hribovca, ki se je v gorah po začetni negotovosti pred plezarijo počutil kot doma. Od sten nad Kamniško Bistrico do grškega Olimpa, kamor se je povzpel po navadni poti že kot srednjeletnik, vendar je pod vrhom, v steni Stefani, vseeno oprezal za vstopnim poskusom svojih alpinističnih kolegov Avčina in Modca, ki sta pod to steno prišla pol stoletja prej (in odnehala zaradi krušljivosti), nas po svoji prehojeni poti strumno vodi Kočevar in samo čudimo se lahko, da so njegovi spomini (tudi s pomočjo zabeležk) po vseh desetletjih še vedno povsem živi in bleščeči. Klasična pripoved o slovenskem gorništvu in alpinizmu.

Samo Rugelj, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...