Tujost kapitala

Založnik o knjigi

Kaj sta to alevičarski/postpolitični Marx in marksizem? Avtorjeva teza je, da gre za vse tisto, kar trči ob realno avtonomijo kapitala. Fragmente tega trka je najti v Marxovem Kapitalu, Očrtih in poznih rokopisih, teoretskem antihumanizmu (zgodnji Rancière), ultralevičarskih teorijah (Camatte), novejših marksovskih razpravah o teoriji vrednosti in denarja (Heinrich, Bryan in Rafferty) ter o razmerju med kapitalom in tehnologijo (razprave o avtomatizaciji, robotih in splošnem intelektu). V teh delih kapital ne nastopa niti kot razmerje med ljudmi niti kot razmerje med ljudmi in rečmi, temveč je določujoče razmerje, tj. tisto, ki določa tako svojo subjektivno kakor objektivno funkcijo. Osnovna premisa knjige je, da so politika, ideologija, diskurz/pisava del starega reda (ancien régime), neposredno predkapitalističnega obdobja evropske zgodovine, ki se samoregulira s pomočjo uma, diskurza, reprezentacije, pomena. Kapital ni le nova ekonomska »baza«, kjer bi politična in ideološka »nadzidava« ostali podobni tisti iz 18. stoletja, temveč aktivno in uničujoče transformira politiko in ideologijo: politika se »tehnizira«, ne izdeluje idealnih načrtov in programov, temveč tehnične fixes in oblike zavarovanja pred tveganjem (Foucault). Ideologija v klasični obliki izgublja moč in pomen, nadomeščajo jo za kapitalizem izdelani in kapitalizmu prilagojeni algoritmi, ki ne povezujejo posameznikove duše ali zavesti z dominantnim diskurzom, temveč vežejo infrasubjektivna mikronagnjenja s čedalje bolj sofisticiranimi oblikami algoritemske ponudbe (komercialne, politične, novinarske itn.). Teorija ideologije v 21. stoletju zato ni več toliko teorija diskurza, temveč je bolj teorija afekta.

Knjigi je dodana spremna beseda, ki jo je napisal avstralski filozof Vincent Le (prevod: Marko Bauer)

Recenzenta knjige sta bila dr. Ičo Vidmar in dr. Lev Kreft, ki je knjigo ocenil kot »resnično inovacijo in ne le novo interpretacijo Marxove teorije kapitalizma s kritiko politične ekonomije vred. Ta inovacija je sistematično razvita in predstavljena, sloni na kritični obravnavi in predelavi aktualnih teorij in raziskovanj na svetovni ravni, in korak za korakom utrjuje argumentacijsko potrditev na prvi pogled škandaloznih interpretacij, zlasti ko gre za zavračanje antropocentričnih in antropo-narcisističnih interpretacij kapitala in kapitalizma, ki so se zlasti v pojavu 'humanističnega' in 'zahodnega' marksizma uveljavile kot glavni tok marksizma 20. stoletja. Če je (in povečini dejansko je) marksizem odgovor na vprašanje, kaj je Marx resnično rekel, usmerjen k ortodoksni interpretaciji Marxa, potem ta knjiga sicer stopa v razmerje tako z Marxom kot z marksističnimi teorijami zlasti na terenu kritike politične ekonomije in intenzivno v krogu sodobnih opredelitev, vendar nikakor ni marksistična knjiga, saj je njen znanstveni učinek prav v tem, da nas vrne v znanstveno raziskovanje kot soočenje z neznanim in nedognanim, kar kliče po spoznanju, ne da bi navezovali na že znana in utrjena navodila, kako se tej reči pravilno marksistično streže. In to počne tako, da zgodovinsko evolucijo kapitala – kapitalizma gleda skozi prizmo sodobnih težav z opredelitvijo, kako ta stvar deluje in kaj je njeno pogonsko sredstvo. /…/ Knjiga pojasni in spravi v medsebojno povezanost številna vprašanja in probleme, ki jih zastavlja mišljenje sodobnosti – daje nam utemeljitvene poteze anatomije človeka, ki se ni, kot je bilo napovedano, izgubil v odtujenosti, ampak se je s posredovanjem kapitala naredil odvečnega.«