Rojstvo biopolitike

Založnik o knjigi

Pod naslovom La naissance de la biopolitique sta založbi Seuil in Gallimard objavili seminar, ki ga je Michel Foucault vodil na Collège de France v študijskem letu 1978– 1979. V predhodnem šolskem letu, v seriji predavanj, ki so pri istih založbah izšla pod naslovom Securité, territoire, population, je Foucault preučeval premike v modernem razumevanju političnega upravljanja. V tem seminarju je predstavljal odmevno tezo, da se v zgodnji modernosti evropske oblasti prenehajo zanimati izključno za izvajanje suverenosti nad nekim teritorijem, temveč si za svojo središčno nalogo zastavijo upravljanje s populacijo. Od tod ta izraz, biopolitika: v modernosti, trdi Foucault, politika ne odloča več o smrti svojih podanikov, marveč regulira življenje svoje populacije. Moderna politika je za Foucaulta v prvi vrsti veščina upravljanja z življenjem, veščina zagotavljanja njegovih potreb, nedvomno, vendar tudi tehnika omejevanja njegovih ekscesov.

Foucault se je v predavanjih o rojstvu biopolitike lotil preučevanja liberalizma, razumljenega kot tehnologije vladanja. Priznati mu je treba, da je zgodaj uspel zaznati krizo disciplinske družbe in da je med miselnimi tokovi tistega časa izbrskal nekaj takega, kot je neoliberalizem, ki je bil tedaj izven ozkega strokovnega kroga popolna neznanka. Foucaultu je obenem uspelo – kar je spet izjemno – razmeroma natančno začrtati značilnosti, po katerih se nemški in ameriški neoliberalizem razlikujeta od klasičnega liberalizma 18. stoletja. En in drugi imata trg za ekonomsko najučinkovitejši in politično najprimernejši model koordinacije decentraliziranih akterjev. Vendar za neoliberalce trg ni naravna danost, temveč umetna tvorba, ki ima za svoj obstoj zahtevne pogoje in posledično terja nenehno skrb. Trg za neoliberalce nadalje ni prostor menjave, temveč predvsem mesto, na katerem pridejo do izraza konkurenčne prednostni posameznih ponudnikov. Posledično so neoliberalni subjekti bistveno mišljeni po modelu podjetja, so podjetniki samega sebe, drugače pa – kar je prišlo do izraza zlasti v teoriji človeškega kapitala – brez vsake psihološke globine.