Ubijanje države

Založnik o knjigi

Michael Parenti (rojen 30. septembra 1933) je eden najvidnejših intelektualcev ameriške levice. Kot politolog, akademski zgodovinar in kulturni kritik je pisal o različnih znanstvenih in poljudnih vprašanjih, od analize totalitarnih režimov do neusmiljene kritike ameriškega imperializma in globalnega vsiljevanja ideologije prostega trga.

V pričujočem delu Ubijanje države je, izhajajoč iz številnih neobjavljenih dokumentov in pričevanj ter lastnih opažanj, ki jih je zbral ob obisku Jugoslavije leta 1999, nastavil ogledalo hinavski politiki zahodnih držav in temu ustreznemu poročanju velikih globalnih medijev o jugoslovanskih vojnah v devetdesetih letih. Delo, ki je nastalo neposredno po ameriško-natovskem bombardiranju Srbije, argumentirano razgalja, da so se stara mednacionalna in medverska nasprotja v Jugoslaviji razplamtela v krvave vojne in etnična čiščenja celotnih območij nekdanje federativne države šele ob aktivni udeležbi zahodnih sil oziroma njihovih obveščevalnih služb, posameznih delov varnostno-vojaških struktur ter različnih nevladnih in 'humanitarnih' organizacij pod pokroviteljstvom zahodnih vlad. Parentijevo delo se zdi posebej pomembno oziroma dragoceno zdaj, v času vojne v Ukrajini, saj nas njegova analiza ves čas opozarja, da so zgodbe, ki jih kot verodostojna poročila z bojišča objavljajo veliki svetovni mediji in kot papagaji povzemajo mali lokalni mediji, v resnici predvsem spretno ukrojena oziroma ponarejena vojna propaganda v službi zahodnih korporativnih interesov.Že med samimi vojnami v Jugoslaviji se je pogosto izkazalo, da so niso bile nekatere najbolj krvave zgodbe o množičnih pokolih, posilstvih, etničnem čiščenju in podobno, nič drugega, kot fabrikati, sestavljeni v laboratorijih zahodnih javnomnenjskih služb. V dobi propadanja malih, lokalnih verodostojnih medijev dobiva ves svet pač medijsko podobo, kakršno si zamislijo načrtovalci politike v peščici središč globalne moči, in ta podoba ima vedno manj skupnega z resničnostjo.

... ko se je bombardiranje nehalo, so različne policijske postaje v Beogradu objavile na ducate fotografij policistov,ki so bili ubiti med reševalnimi operacijami in ob drugih zadolžitvah med zračnimi napadi. Veliko je bilo žrtev med reševalci. NATO je razvil peklensko metodo bombardiranja ciljev – odvrgli so bombe, počakali petnajst minut, da so prišle reševalne ekipe in začele delati, in nato napadel še enkrat, pobil številne reševalce in poskrbel, da je postalo iskanje preživelih po prvem bombardiranju izjemno nevarno. Ta metoda ponovitve napada z natančnimi raketnimi izstrelki na civilne cilje je eden od inovativnih Natovih vojnih zločinov.