Svetovni etos in celostna pedagogika

Založnik o knjigi

Zbirka esejev Svetovni etos in celostna pedagogika bralkam in bralcem prinaša izbor poglobljenih razprav številnih priznanih strokovnjakov, ki iz različnih disciplinarnih zornih kotov obravnavajo verjetno najtežji in najpomembnejši problem človeka in družbe: vzgojo.

"V zadnjih letih je postalo očitno, da Slovenija v svojem jedru potrebuje predvsem eno, to so etične vrednote, zlasti univerzalne, glede katerih se lahko zedinijo še tako različno misleči."
– iz predgovora častnega pokrovitelja predsednika vlade RS dr. Mira Cerarja

Vsi, ki smo tako vsebinsko kot tehnično sodelovali pri našem skupnem projektu, smo si edini, da je koncept celostne pedagogike, ki zahteva dovolj zgodnjo, sistematično in uravnoteženo vzgojo celotnega človeka v zapleteni soodvisnosti njegovih telesnih, čustvenih in umskih lastnosti in odprtih potencialov, za uresničevane moralne družbe prihodnosti morda celo ključnega pomena.


Poglavitna sporočila knjige, dileme in vprašanja lahko strnili takole:

Cilj družbe naj bo etična prizadevnost in ne etična popolnost, holistična vzgoja mora biti vseprisotna, psihofizična, etična, medkulturna, medgeneracijska in partnerska, s posebno skrbjo za ljudi s posebnimi potrebami, pa seveda tudi prirodna, kajti moramo oditi naprej k naravi, ne nazaj, saj je tam precej več sodelovanja kot to na prvi pogled uči darvinizem.
Svetovni etos nas uči življenja v sožitju.
Določena moralnost je prirojena, genetsko pogojena.
Kako se bodo razvijali naši možgani, kako nam lahko pomaga ali škoduje nevroznanost?
Sodobna paideja je primarno funkcija človeka za njegovo učlovečenje.
Zgodovina je odlična učiteljica življenja, še posebej antična filozofija.
Znanje in tehnološki napredek nas žal nista privedla na višjo raven zavesti, z duhovnostjo ne obvladujemo materialnega, zato se zastavlja vprašanje, ali naj razloge iščemo tudi v ekonomiji oziroma na desni ali levi strani politike, ki tudi vpliva na potrošniško orientiranost sodobnega človeka.
Preveč smisla je enako škodljivo kot premalo.
Ni nujno, da se utemeljujemo skozi vero, temveč lahko tudi prek humanosti, človečnosti, toda hkrati se postavlja vprašanje, ali je vera zgolj religija ali je več - je duhovnost. Dalajlama je nekoč rekel, da politiki potrebujejo vero bolj kot puščavniki ...
Človek je kot čipka s tremi dimenzijami, poleg materiala in znanja so tu še luknjice, kot je bistvo glasbe prazen prostor med notami.
Šolarje bi bilo treba oblikovati kot osebnosti.
Etika zahteva samorefleksijo in dialog, za kar sta potrebna čas in prostor.
Znan je rek, da se je motiti človeško, toda na žalost sodobni človek pozablja na drugi del starega pregovora, namreč vztrajati v zmoti pa je peklensko.
Za duhovno rast so pomembne zgodbe, izjemno pomembna je kulturna pedagogika, ki je »kažipot za umevanje učlovečenja,« pomembna je vzgoja srca, odprimo ga tudi minljivosti, smrti, tu sta še nežnost, zvestoba samemu sebi ...
K celostni vzgoji znatno prispeva umetnost.
Spoznavajmo sebe in druge, krepimo svoje značaje.
Pravo, ki ne sloni na svetovnem etosu, je nepravo (Unrecht).
Zgledi vlečejo, zato je izkušenjsko učenje toliko bolj pomembno.
Napredovanje navzdol je lahko rast, kar velja tudi za učitelje.
Negujmo svoje duše, da ne bomo nekoč usahnili zaradi vrednotne suše.


AVTORJI PRISPEVKOV:

Miro Cerar
Borut Ošlaj
Marko Pavliha
Igor Škamperle
Robi Kroflič
Maša Gedrih
Manca Košir
Slavica Borka Kucler
Vojko Strahovnik
Bojan Žalec
Edvarda Šteblaj
Franci Petek
Špela Čekada Zorn
Andreja Dobnikar
Barica Marentič Požarnik
Suzana Čurin Radović
Cvetka Hedžet Toth
Marija Pepelnak Arnerić
Irena Mrak Merhar
Janez Juhant
Silvo Šinkovec
Zvone Štrubelj
Ira Zorko
Stephan Schlensog