Generaciji navidezne svobode

Založnik o knjigi

Monografija se ukvarja s konceptom otrokocentričnosti kot osrednjim vprašanjem fenomena novodobnega otroštva. Razdeljena je na 12 poglavij, ki so strukturirana najprej na makroravni razprave, nato pa še na mikroravni z razmisleki o posamičnih področjih otrokovega življenja. Gre predvsem za sociološko analizo otrokocentričnosti s prispevki s področij kriminologije, etnologije in pedagogike.Vprašanje osrediščenosti na otroke avtorice in avtorji monografije umeščajo kot eno osrednjih vprašanj družboslovja. Teksti pokažejo, da je osrediščenost na otroka visoko ideologizirano izhodišče, ki se uporablja na kontinuumu od pozitivnega (razumevanje otrokovih potreb, spoštovanje otroka kot posameznika, omogočanje izbire in podpora pri snovanju lastnih življenjskih poti) do negativnega, bodisi kot podreditev žensk (primarnih skrbnic) otrokovemu interesu, njegovim potrebam, bodisi kot paternalizem, ki izhaja iz teze o nekompetentnosti otrok, da bi imeli nadzor nad svojim življenjskim potekom. V odnosu do otroka se v sodobnem času lepi na starševstvo cel sklop kategorij, ki konkretizirajo omenjeni ideološki razpon in imajo namen starše (predvsem matere) postavljati v določeno relacijo do njihovih otrok, bodisi zaščitniško bodisi »osvoboditveno« (pustiti otroku prostor za samoopredelitev).

Tako postaja koncept otrokocentričnosti orodje za ohranjanje določenega družbenega reda – s konstrukcijo pričakovanj, pravil in norm ter podreditvijo otrokovim potrebam disciplinira odstopanje, saj je starševstvo, še bolj pa materinstvo, močan označevalec. Otrokocentričnost ima dvojno funkcijo: zagotavljanje družbenega konformizma, pri čemer upor pretežno ni mogoč, in ohranjanje obstoječega stanja s prenosom odgovornosti za otroka na starše, ki te odgovornosti v bistvu ne morejo nositi, saj v resnici ne morejo vplivati na družbeni okvir, ki regulira starševstvo in otroštvo. (Iz recenzije dr. Vesne Leskošek)

Tak premislek kaže na potrebo po spremembi delovanja sodobnih družb, usmeritev razvoja politike, ki bi vsakemu otroku zagotovila nujne vire za to, da bi lahko razvijal svoje potenciale, in bi postopoma zmanjševala neenakost med otroki. (Iz recenzije dr. Andreje Črnak Meglič in dr. Metke Kuhar)