Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Filozofija hoje

Frédéric Gros
Filozofija hoje

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba V. B. Z.
Zbirka Tridvaena
Leto izdaje 2017
ISBN 978-961-6468-88-6
Naslov izvirnika Marcher, une philosophie
Leto izdaje izvirnika 2009
Prevod Jedrt Lapuh Maležič
Urejanje Goran Potočnik Černe

Tehnične lastnosti
mehka vezava
23,5 x 15,5 cm
270 g
165 strani
Tip knjige
esej
Kategorije
šport in zdravje > rekreacija
filozofija
leposlovje > eseji

Povej naprej

Založnik o knjigi

Najboljša hoja je tista, ki umu omogoči, da sprosti domišljijo. Tako Frédéric Gros, francoski filozof, ki obožuje hojo in pohajkovanja po naravi, v svoji edinstveni knjigi Filozofija hoje v enem stavku združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški aktivnosti. Grosu v tem prikimava marsikateri mislec, od Nietzscheja, preko Rousseauja, Thoreauja in Wordswortha, pa vse do Kanta, ki je imel svoje sprehode zelo natančno odmerjene. čeprav je hoja gibanje, pa je veliko bliže ustvarjanju kot športu. S športom pravzaprav nima ničskupnega. Hoja probleme, o katerih razmišljamo, naredi lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, iz katere jih uzremo v povsem drugačni luči. In konec koncev, hoja je najboljši primer, kako se skozi hojo najdemo tako, da se izgubimo.

Frédéric Gros je eden najbolj prepoznavnih francoskih filozofov srednje generacije . Trenutno je profesor filozofije na Univerzi Pariz XII in na Inštitutu za politične študije v Parizu. Filozofsko in zgodovinsko se ukvarja predvsem s problemi psihiatrije, nasilja, vojne in varnosti, o katerih je napisal monografski študiji États de violence: essai sur la fin de la guerre in Le Principe sécurité. Med drugim je urednik izdaj slavnih predavanj Michela Foucaulta na Collège de France, ki mu je posvetil tudi dve deli, Michel Foucault in Foucault et la folie. Živi v Parizu, blizu mestnega parka Bois de Vincennes.

»Sam hojo opredeljujem predvsem kot duhovno vajo. Je tisto, kar nam omogoča graditi, utrjevati, črpati iz odnosa do samega sebe, ki se zatem preobrazi v odnos do drugih, do sveta in do svoje lastne preteklosti. Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postanemo navzoči sami po sebi.« (Frédéric Gros)

Recenzija Bukla

V času, ko se vse več piše in govori o užitkih in pomenu vztrajnostnega teka, nas Frédéric Gros, profesor filozofije na univerzi v Parizu, vrača k osnovi telesa in gibanja. To je hoja, najbolj naravno človekovo gibanje, za katerega človek, potem ko ga usvoji, ne potrebuje nobenega dodatnega treninga, nobene dodatne opreme. Hkrati pa mu ta, kot nam v kratkih in k različnim dimenzijam hoje usmerjenih poglavjih, pokaže Gros, predstavlja prvovrstno priložnost za zlitje s samim seboj in svojim razmišljanjem. Gros v svoji knjigi – izvirno je izšla leta 2009 in je bila prevedena v več jezikov – o hoji razmišlja z različnih perspektiv, od preučevanja slavnih hodcev, kot sta bila Friedrich Nietzsche in Henry David Thoreau, prek njenih bolj metafizičnih dimenzij, tišine in samote, do njenih sodobnejših pojavnih oblik, kot so sprehodi po parkih, mestni postopači itn. S tem pa pokaže, da je sproščena hoja tista ključna telesna umetnost in človeško počelo. »Hoja ni šport,« piše Frédéric Gros. »Pri športu gre za tehnike in pravila, rezultate in tekmovalnost, za katere je treba veliko vaje. Treba je poznati položaje, usvojiti ustrezne gibe. Šele dolgo zatem nastopita improvizacija in nadarjenost. Pri športu gre za rezultate. Kateri po vrsti si bil? Kakšen je bil tvoj čas? Kako si se odrezal? Zmeraj gre za isto delitev na zmagovalce in poražence, kakor v vojni. Med vojno in športom je mogoče potegniti vzporednice, ki so vojni v čast, športu pa v sramoto. Hoja ni šport. Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko. Ni odločilnih rezultatov, ni vsesploš nega dogovora, do kod je treba priti, kajti hodec sam določi, po kateri poti je prišel, ob kateri pešpoti je najlepša pokrajina, kak šen razgled bo imel s tega ali onega pobočja. Za hojo najprej potrebujemo dve nogi. Vse drugo je stvar izbire. Da bi šli hitreje? Če želite iti hitreje, nikar ne hodite, temveč raje počnite kaj drugega. Pojdite z avtomobilom, ladjo, letalom. Nikar ne hodite, zapiše Gros v svoji izvrstni knjigi. Hvalnica hoji, nešportnemu gibanju!

Samo Rugelj, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...