Nietzsche in filozofija

Založnik o knjigi

Knjiga Gillesa Deleuza o Nietzscheju je nastala po osemletnem obdobju praznine in neustvarjalnosti, ki ga je sam Deleuze označil kot nekakšno »črno luknjo« in kot obdobje, v katerem je lahko samo popival in nič drugega. Prav branje Nietzscheja pa mu je omogočilo, da je s tem prekinil, nekako tako kot piše sam Nietzsche v svoji Veseli znanosti, s katero je začel novo, osrednje obdobje svojega dela. Samega sebe sem ozdravil, piše Nietzsche, in zdaj pišem filozofijo tako, kot jo je edino mogoče pisati: iz »opojnosti ozdravljenja«. Na drugi strani pa sega ideja ozdravljenja v domeno Nietzschejevih znanih razmišljanj o filozofu kot zdravniku civilizacije in Deleuzovega diagnosticiranja filozofskega poklica kot poklica simptomatologa, ki razmišlja neprimerno času, v katerem živi, in je hkrati še kako močno, domala odločilno, zavezan prav temu času. Še kako je zavezan »ontologiji sedanjosti«, o kateri je v prav zadnjem letu svojega življenja predaval Deleuzov filozofski in osebni prijatelj Michel Foucault, s katerim sta med drugim skupaj izdajala novo francosko izdajo Nietzscheja in napisala skupni uvod v Veselo znanost.

Deleuzov Nietzsche je »mislec« imanence. Njegova zgodovina je brez cilja, smotra ali vere v napredek, v katero filozofi radi preoblačijo božjo previdnost. Takšno preoblačenje zgodovine je glavna tarča Deleuzovih puščic, s katerimi skupaj z Nietzschejem prebadata »srce sedanjosti«. V njegovem veselju do (filozofskega) življenja prevzame mesto nemškega duha prav tisti francoski esprit de finesse, za katerega se je tako strastno zavzemal že sam Nietzsche. Uveljaviti čisto afirmacijo in z njo povezano »etiko« čiste radosti, takšne »so protidialektične in protireligiozne sanje, ki prežemajo celotno Nietzschejevo filozofijo«, zapiše Deleuze na začetku knjige in nič manj ne prečijo tudi domala vse filozofije Gillesa Deleuza.