Založba | Založba /*cf. |
Zbirka | Rdeča zbirka |
Leto izdaje | 2021 |
ISBN | 978-961-257-145-0 |
Prevod | Sonja Dular, Bogdan Lešnik |
mehka vezava
20 x 13,5 cm
400 g
407 strani
Tip knjige
filozofija
Kategorije
družbene vede > sociologija
filozofija
Založnik o knjigi
V knjigi objavljamo tudi krajše Bleiweisovo besedilo, ki pokaže, kako je konec devetnajstega stoletja psihiatrija v naših krajih predstavljala (mislila) sámo sebe, in nazorno ilustrira Castelove navedbe. Pokaže tudi, kako dobro je bila v Evropi v devetnajstem stoletju povezana duševna medicina, ki je začela svoj pohod v Franciji.
Véliko zapiranje, težnja, ki jo Foucault zazna v sedemnajstem stoletju, se je postopoma diferenciralo. Različne skupine ljudi (ali populacije, kot reče Castel) so dobile svoje posebne institucije, poleg klasičnih hudodelcev in kužnih tudi berači, klateži, za delo nezmožni reveži in po potrebi drugi. Kako natančno je ta proces potekal pri nas, še ni dobro raziskano, vidimo pa, da je bila populacija blaznih, kakor se jim je strokovno reklo, deležna posebne obravnave. Po Bleiweisovi statistiki je še sredi devetnajstega stoletja sprejemov v blaznico manj kot 10 na leto, sredi druge polovice pa naraste na sto in več. To seveda ne odraža realne pogostosti primerov, temveč je učinek nove diferenciacije. Konec devetnajstega stoletja so na Kranjskem kar trije zavodi namenjeni blaznim (blaznica Studenec, blaznica-hiralnica pri sv. Jožefu in del prisilne delavnice), v primerjavi s po eno porodnišnico, splošno hiralnico in otroško bolnišnico.
Azili devetnajstega stoletja so bili zasnovani kot instrument zajetja in obvladovanja, torej kot rešitev pravno-političnega vprašanja, kam z ljudmi, ki za zapor niso primerni, za na svobodo pa tudi ne, kot se izrazi neki francoski politik iz devetnajstega stoletja. Na pomoč je priskočila medicina s konceptom duševne bolezni. Azil, vse do danes zaporska institucija, je v devetnajstem stoletju dobil specifične vsebine, s katerimi je racionaliziral svoj obstoj in svoje metode obravnave, te pa vse do odkritja nevroleptikov sredi dvajsetega stoletja niso imele omembe vrednih zdravilnih učinkov. Pa še po tem ostajajo dvomi.
Castelova raziskava pretrga s »tradicionalno« zgodovino medicine, ki je večinoma delo zdravnikov in katere najznačilnejša poteza je ta, da promovira medicino. Njena ključna beseda je napredek. Ne neupravičeno; ni dvoma, da se današnje medicinske tehnologije bolje obnesejo, kakor so se nekdanje. Toda ta zgodovina se ne sprašuje, kako je nastanek azila vključen v družbene procese; zanjo je tudi azil zgolj oblika pomoči in skrbi. Šele s Foucaultem začnemo odkrivati, da azil ni spontani učinek naraščajoče medicinske vednosti, temveč orodje oblasti. Najodločnejši korak na tem področju je napravil prav Castel s pričujočim delom.
Recenzija Bukla
Castel (1933–2013) je bil francoski raziskovalec in sociolog, ki se je na začetku svoje publicistične poti posvečal izvorom (administrativnega) upravljanja duševnih bolezni v Franciji, pri čemer se je naslanjal na delo Michala Foucaulta, kasneje pa se je bolj nagnil v preučevanje plačnih sistemov in vzrokov za socialno neenakost ter možnostim za tovrstno izboljšavo družbe. Njegova monografija Psihiatrični red iz leta 1977 več kot štirideset let po izidu ostaja ena pomembnih raziskav o tem, kako je v Franciji blaznost (uradno) postala duševna bolezen oziroma kako je ta pravno-politični problem, ki se v svoji današnji obliki vleče vse od 18. stoletja, v prvi polovici 19. stoletja (zakon o odtujenih, ki je določeni kategoriji revnih in bolnih priznal pravico do podpore in oskrbe, je bil sprejet leta 1838) postal predmet medicinske obravnave. Ta »problem« je v Franciji dobil ime duševna odtujenost (aliénation mentale), Castel je stroki dal ime alienizem, strokovnjakom pa alienisti, ti pa so bili med najvplivnejšimi začetniki mednarodnega medicinskega gibanja, ki se je na prelomu v 20. stoletje izteklo v globalni koncept psihiatrije. Knjigi je za vzporejanje s slovenskim miselnim prostorom približno tistega časa dodano besedilo Blaznice (norišnice), ki ga je leta 1878 napisal Karel Bleiweis, obsežno spremno besedo h Castelovemu gostobesednemu in baročno strokovnemu besedilu pa je napisal Bogdan Lešnik, eden od prevajalcev te zgledno urejene knjige.
Samo Rugelj, Bukla 164
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
- Problem povečevanja človeške energije s posebnim ozirom na pridobivanje energije sonca Druga, razširjena in dopolnjena izdaja 29,00 € Dodaj v košarico
- Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva Uvod v nauk o mišljenjskem slogu in mišljenjskem kolektivu 20,00 € Dodaj v košarico