Trideset esejev o Flisarjevi dramatiki

Recenzija Bukla

O delih Evalda Flisarja, najbolj prevajanega slovenskega pisatelja in dramatika, je bilo prelitega veliko črnila in tis karskih barv, pa vendar njegov opus in mednarodni sprejem vsakič znova presenečata. Predvsem za njegovih šestnajst dram, ki jih nenehno uprizarjajo po svetu, še najbolj pa v Aziji, se zdi, da vsebujejo pripoved ne razsežnosti, ki zmorejo iti dlje (ali pač drugam) od našega krščansko-ateističnega okolja. Verjetno so k temu ključno prispevali številna potovanja in napisane popotniške knjige, avtor pa je med drugim živel tudi v Londonu, zato večkrat sam prevaja svoja tragikomična besedila, kar je še ena posebnost v našem prostoru. V knjigi najdemo trideset esejev vidnejših domačih kritičark in kritikov, ki v besedilih obiščejo celoten opus, zlasti pa največkrat upodobljene drame, kot so Nora Nora, Kaj pa Leonardo?, Antigona zdaj, Tristan in Izolda itd. Z različnih gledišč zaokrožujejo vpogled v Flisarjevo raz novrstno, a na idejni ravni dokaj homogeno dramatiko, ki kombinira nadčasovno arhetipskost z miselnim okoljem poznega dvajsetega stoletja in s pogledom v konec sveta, kot smo ga poznali.

Žiga Valetič, bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.