Polna glava radosti

Recenzija Bukla

Črnogorski pisatelj, čigar roman Hansenovi otroci je pri nas izšel leta 2011, se v sodobnem prevodu Dijane Matković in Urbana Vovka vrača z zbirko kratke proze Polna glava radosti. Spahić se ponovno izkaže za slogovnega mojstra, saj v zgoščenih pripovedih predstavi paleto situacij, zgodb in usod, v katerih so literarni elementi odmerjeni sila natančno. Vse stoji na pravem mestu, brez odvečnosti, dramska ironija je namenjena samo poganjanju zgodbe, sicer pa se humorumika tehtnosti in finomehaničnemu odstranjevanju plasti odvečnih obližev, ki so jih čez rane nalepile aktualne političnoekonomske doktrine – vse do boleče nerazrešenosti, ki je sodobnemu človeku za petami na vsakem koraku. Pisava je odprta in zaprta hkrati, kljub neznankam ostaja zanimiva, današnja je in arhetipska na mestih, kjer ji to služi. Vpetost posameznic in posameznikov v svet družin je neizbežna, najsi gre za dolgotrajno pomoč na smrt bolni ženi (Oznanjevalec) ali za otrokovo prvo srečanje s smrtjo (Vse to). Avtor je v konstrukciji zgodb inovativen, nepatetičen, ponekod carverjanski (Zemljevid sveta), na nepredvidljiv način pa tematizira tudi ustvarjanje zgodb in pisanje (naslovna).V regiji lahko Polno glavo radosti postavimo ob bokromanu Črna mati zemla Kristijana Novaka.

Žiga Valetič, Bukla 131

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.