mehka vezava
21 x 15 cm
460 g
276 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
ameriško leposlovje
O knjigi
Inferno je poetski roman in hkrati literarizirani, metafikcijski spomin na avtoričine začetke pesnjenja in iskanja svojega mesta v zdaj že mitskem umetniškem svetu New Yorka v sedemdesetih. ko so tam delovali in se družili mnogi, še neznani umetniki in/ali današnje rokovske zvezde, denimo, glasbenici Patti Smith in Debbie Harry ali pesnik James Tate.
Eileen myles opisuje, kako je bilo razvijati se v samosvojo pesnico v tistem krasnem njujorškem peklu, če izviraš iz delavskega razreda in provincialnega katoliškega okolja v Bostonu, pa če si še ženska brez denarja, ki poleg veščine pisanja odkriva tudi svojo lezbično identiteto. Mlado dekle se brez prave izobrazbe in delovnih spossobnosti ter z nejasnim zavedanjem o pesniškem daru preseli v veliko mesto, ki jo med dvajsetletno drzno ali pa nevedno hojo po robovih skorajda prežveči in izpljune.Toda prvoosebna pripovedovalka črpa moč prav iz svoje obrobne pozicije in spominov na vse učitelje in učiteljice poezije ter sopotnike insopotnice na njujorški umetniški sceni, ki so jo naučili, kako se z besedo približati svetu, predvsem pa sami sebi. Myles intimne spomine inovativno prepleta z družbenokritičnimi komentarji in s filozofskimi premisleki o pomenu umetniškega ustvarjanja.
Recenzija Bukla
Verjeli ali ne, tudi Picasso in Truffaut sta pripomogla k prvoosebnemu romanu ameriške pesnice Eileen Myles. Morda v Infernu tega ne izveste. Je pa zanimivo vedeti, ko beremo neposreden, na videz frivolen Inferno. Knjiga je, kot pravi sama, o Američanih, luzerjih. Strejt začetek nas spusti v šolo, kjer blond, newyorška judovska učiteljica uči literatruro na najbolj seksi možen način. Preprosto – sama je seksi, a se tega ne zaveda. Buri pa domišljijo mlade pesnice. Učiteljico navduši prav s pesmijo Inferno. Kot mlada pesnica je seveda brez denarja, zato kelnari. Odkriva seksualno, lezbično in umetniško potenco. Piše v prvi osebi. Na videz je nič kaj dosti ne zanima. Ravno tako nas potegne in pritegne v newyorško sceno sedemdesetih let preteklega stoletja. Med pesniki, rokerji različnih vrst, umetniki med preživetjem in, hm, iznajdljivostjo je predvsem usmerjena in prepričana o pesnici v sebi. O vsem preostalem piše neposredno, brez pridevnikov. Surovo, kakor da samo opazuje. Tudi hinavščino. Duhovitost rokerice, ki, seveda, ni na prvo žogo. Kakor da se zgodi mimogrede. Zaključek knjige je o pesništvu in milini. Po vzoru prijatelja sklene, da ko pesem pride, predvsem pa ko pride vzgib po odhajanju – končaj verz. Še vedno se lahko vrneš in popraviš. »Pravzaprav se lahko naučiš miline. In to so nebesa,« zaključi.
Jedrt Jež Furlan, Bukla 118-119
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
