Ivana pred morjem

Recenzija Bukla

Veronika Simoniti, katere romaneskni prvenec Kameno seme je bil leta 2015 med peterico finalistov za nagrado kresnik, je na slovensko literarno prizorišče stopila kot avtorica kratkih zgodb. V njenem novem romanu ­Ivana pred morjem se prepletajo tri družinske zgodbe, ki jih pripoveduje neimenovana vnukinja oziroma hči glavnih junakinj: babice Ivane in mame Pine. Rdečo nit pripovedi drži v rokah babica Ivana, katere življenje spremljamo od dvajsetih let prejšnjega stoletja do smrti 1991.
Pripovedovalka se iz Pariza vrne na Primorsko, da bi po mamini smrti pospravila hišo in jo dala v prodajo. Med pregledovanjem rodbinskih pisem, knjig, fotografij in pohištva skupaj z njo odkrivamo življenje babice Ivane in deda Adriana. Sledimo življenju Ivane, Pine in širše družine v drugi svetovni vojni na Slovenskem in opisom dedovega medvojnega ujetništva v Srbiji. Vnukinja med starimi fotografijami odkrije eno, na kateri noseča babica drži svojo petletno hčer za roko, na zadnji strani pa je zapisana letnica 1943. Kaj se je zgodilo z Ivaninim drugim otrokom, kdo je bil njegov oče? Pripovedovalka opisuje povojno življenje deda, babice in svoje mame, ki je hudo zbolela in bolehala do smrti. Počasi odkriva, da je bila Ivana zelo posebna ženska močnega značaja, izobražena in razgledana. Izvemo tudi, kdo je bil njen skrivni medvojni ljubimec, s katerim obnovi stike in se skupaj z njim druži z ljubljanskimi boemi, umetniki in razumniki. Zakaj je babica gojila neizmerno, že skoraj bolestno skrb in ljubezen do hčerke Pine? Pisma, ki jih vnukinja v kredenci najde po vrnitvi v Pariz, razkrijejo končno resnico in vse niti se povežejo.
Slog pisanja je izredno tekoč in prepletanje zgodb v različnih časih in prostorih je tako privlačno, da je knjigo iz rok skoraj nemogoče odložiti pred koncem. »Pride ura in je že zdaj.«

Sonja Juvan, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.