Kje si, prelepi svet?

Založnik o knjigi

Kje si, prelepi svet je tretji roman irske pisateljske zvezde Sally Rooney, ki velja za glas milenijske generacije in literarni fenomen. Že pri 26 letih je s prvencem Pogovori s prijatelji navdušila bralce in literarne kritike, samo leto zatem pa je z Normalnimi ljudmi osvojila prvo mesto prodajnih lestvic, pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (med drugim nominacija za bookerja), roman je bil uvrščen tudi na seznam stotih najboljših knjig 21. stoletja. 

V središču romana je zgodba štirih mladih. Fluid šelesti med Alice, ki ji je rojstvo pod srečno pisateljsko zvezdo prineslo denar, hišo ob morju in živčni zlom, in Felixom, ki mu je rojstvo v delavskem razredu prineslo bedno službo v skladišču in prelep glas za petje irskih napevov s sing~song naglasom in pristnim občutkom. Alice povabi Felixa na pot v Rim, od tu naprej so vse poti odprte. Eileen, ki medtem v Dublinu preboleva neuspelo zvezo, pa začne flirtati s Simonom, prijateljem iz otroštva … Roman se delno naslanja na bogato tradicijo pisemskega romana – prijateljici Alice in Eileen po elektronski pošti v kompleksni čustveno-intelektualni korespondenci izmenjujeta poglede na umetnost, naravo prijateljstva, svet, ki ju obdaja, na zapletene ljubezenske odnose, ki se odslikavajo vanju. Prijateljstvo, spolnost, umetnost, vera, moč, hipne odstrnitve ljubezni – vse to so privlačne sile romana, ki ga naseljujejo protagonisti izjemnega uma in ranjenega srca. 

Vse, kar je med vrsticami, pa je stvar hrepenenja. 

IZ KNJIGE

Knjiga je prej napredovala skokovito, zdaj pa bolj kaplja kot presihajoč curek. Seveda mi moja svetlogleda čud ne dovoli, da bi v tem poteku dogajanja razbrala kaj zloveščega. Haha! Ne, ampak čisto zares se trudim, da me tokrat ne bi spet potegnilo v to zajčjo luknjo – da bi se začela sekirati, da so mi možgani odpovedali in da nikoli več ne bom napisala nobenega romana. Nekega dne bo to resnica, in težko si predstavljam, da bom takrat vesela, da sem si tako dolgo vnaprej delala skrbi. Vem, da sem imela v marsičem veliko srečo. In če kdaj to pozabim, se samo opomnim na dejstvo, da je Felix živ, da živiš ti, da živi Simon, in takrat se zavem, kako čudovito, že skoraj strašljivo srečo imam, in molim, da se nobenemu od vas nikoli ne zgodi nič hudega. Zdaj pa mi odpiši in povej, kako si. (Alice Eileen, v pismu)