Filmski almanah 2020

Založnik o knjigi

Trideset let Filmskega almanaha Marcela Štefančiča, jr. 1991–2020

Na začetku leta 1992 je pri Mladininem filmskem kritiku Marcelu Štefančiču, jr. doma pozvonil Mladinin novinar Ivo Štandeker (1960–1992) in mu prinesel prvi tiskani izvod Filmskega almanaha, almanaha, v katerem so bili zbrane vse Marcelove recenzije kino filmov leta 1991. Vsi filmi leta, vsi kulti leta, vsi filmski obrazi leta, vsi kraji leta. Preden je Ivo vstopil, je rekel Marcelu: »No, zdaj si pa predstavljaj, kako bo čez deset let, ko jih bo na polici deset. In čez dvajset, ko jih bo dvajset. In čez trideset, ko jih bo trideset.« Tu se je ustavil – pri številki 30.
To anekdoto mi je pred nekaj tedni povedal Marcel, ko me je skušal navdušiti za izid 30. Filmskega almanaha. Dolgo je bilo namreč videti, da jubilejnega tridesetega almanaha pač ne bo. Za njim je bil dolga zgodovina, vendar je kino filmu v zadnjem letu trda predla. Pred tridesetimi leti je bilo precej drugače.
Ko je torej leta 1992 izšel prvi Filmski almanah se je zdel kot znanilec novih filmskih časov. Slovenski film je v poosamosvojitvenem obdobju kmalu pritisnil na plin, imel potem svoje svetlo obdobje, ki je trajalo približno desetletje, distribucija in prikazovanje filmov pa se je do konca drugega tisočletja tudi na naših tleh vzpostavila kot solidno organizirana gospodarska dejavnost s popkulturno vsebino. Marcel je v Almanahu pridno beležil vse kino filme in marsikomu – tudi meni – je bil Almanah opomnik, katere kino filme minulega leta moram še pogledati.
Ko je Filmski almanah leta 2002 (s filmi iz leta 2001) pod svoje okrilje vzela založba UMco, se je zdelo, da je slovenska kinematografija na vrhuncu. Kinocentri so se odpirali en za drugim, vanje pa so prihajali slovenski in tuji filmski hiti, ki so pritegovali tudi sto tisoč gledalcev in več. Po letu 2010 pa smo na področju filmske in kino kulture že začeli opažati vsestransko erozijo: mednarodni filmski program se je utapljal v nadaljevanjih in predelavah, slovenski film pa je počasi izgubil zanos ter (ob nekaj izjemah) tudi stik z gledalci. Almanah je še vedno izhajal vsako leto v približno enakem obsegu, vendar v vse nižji nakladi.
Pandemija v letu 2020 je na globalnem in našem lokalnem filmskem trgu še dodatno premešala karte. Slovenske kinodvorane so bile (za razliko od marsikje drugje, vključno s sosednjo Hrvaško) bolj ali manj stalno zaprte več kot sedem mesecev zapored (od sredine oktobra 2020) in tudi njihovo vnovično odprtje bo gotovo pospremljeno s precejšnjimi porodnimi težavami. V času spletnih platform, ki vam s pritiskom na daljincu priskrbijo vse bolj raznolike (ter pogosto tudi kakovostne) filmske in televizijske vsebine, je kino pred velikim izzivom: kako spet spraviti gledalce nazaj v temo kinodvoran. V Sloveniji še posebej: zastoj domače filmske produkcije, neurejena distribucijska razmerja in zrahljane prikazovalske kapacitete predstavljajo ovire, ki jih bo le težko preseči brez širšega družbenega angažmaja ter vlaganj v ta sektor. Vse to je občutil tudi Almanah.
Naša založba je pred dvajsetimi leti entuziastično začela z izdajanjem tako filmske revije Premiera (izhajala je skoraj štirinajst let, izdali pa smo 240 številk) kot tudi filmskih knjig (izdali smo preko sto knjižnih naslovov s filmsko tematiko, nekaj jih je še v produkciji) in v dveh desetletjih publicističnega in izdajateljskega dela smo naredili vse, kar smo želeli, in kar smo lahko. Še posebej lahko to rečemo za Marcela Štefančiča, jr., avtorja vseh tridesetih Filmskih almanahov, ki je do zdaj objavil že blizu sto knjig. Ne dvomim, da bo kmalu prišel do svojega trimestnega knjižnega naslova.
Ko mi je Marcel povedal zgodbo prvega Almanaha in Štandekerja, si nisem pustil dvakrat reči. Naročil sem mu, naj mi pošlje besedilo, četudi sem bil že nekaj mesecev v dilemi, kaj naj letos naredimo z Almanahom. Naj Marcelu rečem zanj, sem razmišljal pred tem, čeprav sem vedel, da bi bil precej tanjši kot prejšnja leta, saj je bilo lani v kinu le malo filmov. Ali pa naj ga preprosto izpustim iz rok kot nekaj, kar je naravno usahnilo, tako kot se v življenju na neki točki pač zgodi z mnogimi stvarmi in projekti. Marcel pa je našel ustrezno rešitev: v Almanah ni umestil samo kino filmov lanskega leta, temveč tudi filme in serije, ki smo jih doma gledali v času vsesplošne karantene. Zato je Filmski almanah 2020 obenem tudi filmski spomin na leto, ki smo ga preživeli doma in morda na domačem ekranu pogledali največ filmov doslej.
Hvala vsem, ki ste podpirali Filmski almanah, in vsem, ki ste ga kupovali, zbirali in brali. Mi smo svoje naredili. Neka knjižna pot se zaključuje. Filmi živijo naprej.

Samo Rugelj, urednik

o avtorju

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), magister filozofije, je esejist in filmski kritik, avtor skoraj stotih knjig. V njih je popisal raznolik nabor tematik, od zgodovine svetovnega (Zadnji film, Če umrem, preden se zbudim) in slovenskega filma (Maškarada in Slovenski film 2.0), do družbeno angažiranih tem (Črna knjiga kapitalizma). V zadnjem desetletju je postal najprodornejši slovenski esejist, saj je bil kar petkrat nominiran za Rožančevo nagrado, dvakrat pa jo je tudi dobil za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2018). Ob tem je s svojim pripovednim slogom vplival na mnoge generacije filmskih kritikov in esejistov, saj v svojih knjigah in drugih besedilih na izviren način prepleta popkulturo in družbeno stvarnost.