Stranpota slovenskega filma

Založnik o knjigi

Najpomembnejši slovenski filmi zadnjega obdobja so nastali zunaj ustaljenih in institucionalno potrjenih norm in načel, kot nekakšen upor in protest proti državnim filmskim institucijam. Ko pa so njihovi uspešni ustvarjalci dobili novo priložnost, tokrat v institucionalnem okvirju, so skoraj vsi za precej več denarja posneli slabše filme, s katerimi so bili v produkciji pogosto tudi takšni ali drugačni problemi, torej (velikanske, tudi večletne) zamude, precejšnje prekoračitve proračunov, ki jih je moral potem Sklad reševati, kakor je vedel in znal.

Odgovor na vprašanje »Le zakaj imajo največjo smolo ravno filmi, ki jih financira Filmski sklad?«, ki si ga zamišljeno zastavljajo tudi na Filmskem skladu, je tako skoraj prelahek: njihova smola je ravno v tem, da jih financira Sklad, saj je to povezano z veliko preslabim nadzorom nad potekom realizacije samega filmskega projekta.

Glede na to, da je razdeljevanje denarja utemeljeno na precej nepreglednih umetniških kriterijih in da gre za zelo majhen sistem, v katerem se vsi, tisti, ki kandidirajo za denar, in tisti, ki ga razdeljujejo, poznajo že dolga leta, je skoraj nujno, da prihaja do nepravilnosti, nejasnosti, pomot, zapletov in napak. To je knjiga o tem, kaj vse bi se dalo v zakulisju slovenske kinematografije spremeniti na bolje. Posledično bi bili veliko boljši tudi slovenski filmi. Če si torej letos spomladi ne morete ogledati nobenega novega domačega filma, lahko preberete vsaj novo knjigo o slovenski kinematografiji.

(Iz uvoda)