Slovenski poosamosvojitveni film

Recenzija Bukla

Majcen (1980), filmski kritik in publicist, v tej strokovni monografiji, predelanem doktoratu, preigrava svojo tezo, da so se slovenski poosamosvojitveni filmi, še posebej tisti, ki je jih je sofinanciral Filmski sklad RS, intenzivno ukvarjali z vpisovanjem nacionalne identitete v svojo vsebino. Ta naj bi bil po Majcnu tudi pomemben kriterij za samo javno sofinanciranje celovečercev, kar je bilo do neke mere določeno že s samim formalnim okvirom, denimo tem, da morajo biti posneti v slovenskem jeziku, da so locirani v slovenskem okolju itn. Majcen po teoretskem uvodu najprej nastavi kvantitativno metodologijo za ocenjevanje pojavnosti nacionalnih elementov v filmih, od (so)financarjev, jezika (in narečij) in geografskih prostorov prek junakov filmov in njihovih značilnosti do antagonistov in nacionalnih simbolov. V sklepnem delu pa postreže še s kvalitativno analizo petih najbolj gledanih (slovenskih) filmov iz obdobja 1994– 2010, kamor poleg Gremo mi po svoje, Petelinjega zajtrka, Kajmaka in marmelade in Outsiderja uvrsti tudi manjšinsko koprodukcijo Nikogaršnja zemlja, ki je ne prežemajo slovenske nacionalne poteze in se je spominjamo predvsem v kontekstu razprave, kolikšen del dobljenega oskarja za tujejezični film je slovenski.

Samo Rugelj, Bukla 122

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.