Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma 2

Preporod slovenskega filma (1988–2004)
Peter Stanković
Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma 2
30,00 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Založba Fakulteta za družbene vede
Leto izdaje 2020
ISBN 978-961-235-957-7

Tehnične lastnosti
trda vezava
496 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
umetnost > film

Povej naprej

Založnik o knjigi

V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je slovenski film zašel v krizo. Snemali so se filmi, ki niso prepričali ne gledalcev ne kritikov, obisk kinematografskih predstav je strmo padal, zaradi ekonomske krize je bilo za proizvodnjo na voljo vedno manj denarja, predvsem pa se je med ljudmi zasidralo prepričanje, da je slovenski film popolnoma negledljiv. V tem kontekstu se možnost, da bo domača kinematografija postopoma ugasnila, nikakor ni več zdela povsem nemogoča, potem pa so se v devetdesetih letih začele stvari nenadoma obračati na bolje – in to na veliko bolje.

Najprej se je v prvi polovici tega desetletja pojavilo nekaj zelo posrečenih celovečercev. Najpomembnejši od teh je bil Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja iz leta 1991, ki je pokazal toliko pripovednega elana in sproščenosti, kot ju v slovenskem filmu z nekaj častnimi izjemami ni bilo videti že vse od šestdesetih let. Tem filmom je drugi polovici devetdesetih sledila cela vrsta drugih vsebinsko in slogovno izjemno intrigantnih celovečercev, ki pa niso bili več redke izjeme, ampak pravi novi val, ki je v zgolj nekaj letih popolnoma preporodil domačo kinematografijo. Prelomno je bilo leto 1997, ko sta prišla v kinodvorane Ekspres, ekspres v režiji Igorja Šterka in Outsider Andreja Košaka. Ta dva filma sta namreč zabeležila zelo spodoben obisk in navdušila kritike, predvsem pa ju kljub zelo različnima pripovednima okviroma povezuje cela vrsta prvin, ki so se kmalu uveljavile kot prepoznavna značilnost nove slovenske kinematografije nasploh. Ključne od teh so bile poudarjeno stiliziran filmski jezik, majhne zgodbe, ki spretno naslavljajo velike eksistencialne teme, človeška toplina, komunikativnost in nenazadnje mera inteligentnega humorja.

Recenzija Bukla

V času, ko v kinodvoranah že več kot eno leto nismo videli kakega novega slovenskega filma, smo dobili drugi del (v prvem delu iz leta 2013 je analiziral celovečerni slovenski film v obdobju 1931–1988) zgodovine slovenskega celovečernega igranega filma, ki si jo je kot svoj opus magnum že pred leti zastavil Peter Stanković, redni profesor na Katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Zgodovina slovenskega filma v obdobju 1988–2004, v filmskem smislu od Remingtona do Ruševin, popisanega v tem delu, ki ga Stanković podnaslovi kot preporod slovenskega filma, je že četrta tovrstna (po tistih, ki sta jih napisala Zdenko Vrdlovec in Marcel Štefančič, jr. ter po Filmografiji slovenskega celovečernega filma), pri čemer Stanković nadaljuje s svojo precizno metodo, ki jo je utemeljil že v prvem delu. Ta se osredotoča predvsem na posamezne filme, pri čemer avtor postreže s sinopsisom filma, doda portret režiserja, ko se ta pojavi prvič, potem pa skozi svojo filmsko sociološko prizmo (včasih tudi primerjalno z drugimi domačimi ali tudi tujimi filmi) analizira scenaristične, igralske, režijske in slogovne vsebine filma. Na koncu ob vsaki analizi doda nekaj mnenj drugih kritikov o filmu ter dopolni s podatki o gledanosti filma, nagradah itn. Manj pozornosti pa Stanković (podobno kot njegovi predhodniki) posveča produkcijskemu, distribucijskemu in kinematografskemu vidiku filmov, torej kako in zakaj so posamezni filmi sploh nastali ter v kakšnih družbenih in institucionalnih razmerah, kakšna je bila zgodba njihovega režisersko-scenarističnega razvoja in producentskega financiranja, kako so prišli do kinoobčinstva, kdo jih je pri tem podpiral in kakšna je bila njihova kasnejša usoda na drugih medijih in drugod. Obdobje po letu 2000, ko sta tudi Slovenijo preplavili tako digitalizacija filma, ki je zelo razvejila produkcijo, kot tudi prikazovalska ekspanzija, ki je omogočala omejena lokalna prikazovanja celovečernih igranih filmov, je v tem smislu še veliko bolj pomenljivo in še čaka na celovitejšo obravnavo.

Samo Rugelj, Bukla 160

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...