Boljševiki prihajajo na oblast

O knjigi

»Kako je torej prišlo do tega, da se je moje zanimanje s strastnega protiboljševika Ceretelija preusmerilo na njegove smrtne sovražnike, boljševike? In kako je prišlo do tega, da sem ostro prelomil s svojim začetnim mnenjem o boljševikih in gibanju, ki jih je pripeljalo na oblast? V preteklih letih so me to velikokrat vprašali, odgovor pa je precej preprost. Delo s Haimsonom in Thompsonom mi je vsadilo strast do zbiranja zgodovinskih dokazov pa tudi zavezanost poštenosti.« (avtor v knjigi)

Avtorjevo temeljno delo in obenem klasično delo iz socialne zgodovine, ki v stroki velja za prebojno in najtemeljitejšo raziskavo oktobrske revolucije. Ta sloves je knjiga ohranila vse od prve izdaje l. 1976 do danes. Študija je plod avtorjevega desetletnega raziskovalnega dela in proučevanja arhivov, temelji na izredno bogatem zgodovinskem gradivu, dokumentih, primerjalnih analizah tedanjega tiska, študijah sovjetskega zgodovinopisja, družinskih arhivov itn. Prinaša podroben idejni in zgodovinski prikaz oktobrske revolucije, ki ni bila (zgolj) puč majhne skupine dobro organiziranih revolucionarjev, ampak je imela široko oporo v ljudskih množicah, njihovih interesih ter velikih napakah reakcije.
Pripoved se začne z julijskimi dnevi, ko reakcija razžene prezgodnje vstajnike na petrograjskih ulicah, boljševiki pa gredo v ilegalo. Nadaljnji koraki, ki se končajo s padcem začasne vlade, so opisani naravoslovno natančno, zdi se, kot da je dokumentiran vsak korak gardistov proti Zimski palači in mestnih uradih. Avtor popiše razvoj »specialnih« organizacij znotraj boljševiške partije, brez katerih ne bi bilo revolucije, denimo vojno organizacijo. Boljševike opisuje kot idejno neenotno gibanje, kjer Leninove zamisli povzročajo glavobole in so večkrat ovira za revolucionarno akcijo. Ključni zaplet je namenjen Leninovemu uvidu po julijskih dogodkih leta 1917, da je s sovjeti marsikaj narobe in da so vse bolj podobni meščanskim parlamentom. Poudarek, ki ga je mogoče izpeljati iz te knjige, je, da je bila oktobrska revolucija obenem tudi protisovjetska – ključna dejanja so bila izpeljana mimo teh najbolj znanih teles ruske revolucije.
Veristično napisano delo nikakor ni suhoparna zgodovinopisna študija. Bere se tekoče, avtor pa ni skoparil niti z anekdotami. Nedvomno zapolnjuje vrzel na področju zgodovine revolucij. Nova izdaja ob 100. obletnici oktobrske revolucije vsebuje novo uvodno besedilo, v katerem avtor med drugim opisuje svoj lastni poklicni razvoj – od domačih vplivov in odraščanja v meščanskem kulturnem miljeju ruskih izseljencev na vzhodni obali ZDA, v katerem je bila ruska revolucija prezirana kot popolnoma negativna, kar se je še stopnjevalo v času hladne vojne, ko je Sovjetska zveza veljala za utelešenje zla in za smrtnega sovražnika »svobodnega sveta«, do kritične točke – študija zgodovine na Univerzi v Chicagu pri Leopoldu Haimsonu in Johnu M. Thompsonu na Univerzi v Indiani – ter na koncu podrobnega proučevanja ruskih arhivov.