Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo

Recenzija Bukla

Zgodovinar Jože Dežman, ki je že v času, ko to še ni bilo v nobenem pogledu lahko in tudi ne priporočljivo za akademsko kariero, začel opozarjati na enostranskost povojnega slovenskega zgodovinopisja, je s to knjigo zakrožil že pred dobrim desetletjem zastavljeno trilogijo. Iz prizorov iz Hude jame in drugih odkritij zadnjih let zraslo delo s podnaslovom Titoizem, poraz nasilja – ob vrsti drugih objav in nastopov, osredotočenih na pogled žrtev – dopolnjuje zapisano v knjigah Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši in S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe. Tukaj, piše Dežman, gre le za »skromno predstavitev nečesa, česar si še predstavljati ne znamo. Vstopamo v svet nasilja, tabujev. In obenem v svet nenasilnega upora, zvestobe, ustvarjalne moči preživetja, mirotvornega odpuščanja.« Ne torej za premetavanje zavrženih, (samo)cenzuriranih in prirejenih spisov, temveč predvsem za živa pričevanja tisočev, ki so se po dolgoletnem molku uprli enobarvnim mitom in tabuju »nič nismo vedeli« ter spregovorili.

Iztok Ilich, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.