Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Recenzija Bukla

Literarni zgodovinar Luka Vidmar je z osmimi raziskovalci in raziskovalkami sestavil zbornik, v katerem jih del sledi rdeči niti cenzure na Slovenskem še nekaj desetletij dalj, kot nakazuje naslov. V ospredju je »dolgo 19. stoletje« od francoske revolucije do let pred I. svetovno vojno, ko so cerkvene in državne oblasti največkrat posegle v besedila, pripravljena za tisk, ali prepovedale dostop do tujih krivoverskih, prazno­verskih, spotakljivih in drugače neprimernih vsebin, uvrščenih na indeks, ter s tem vplivale na razvoj slovenske književnosti in znanosti. Bralci si lahko ustvarijo predstavo, kako so bile urejene samostanske in največje zasebne knjižnice, kot sta bili Valvazorjeva in Zoisova, ter ugotavljajo, da se je na njihovih policah skrivalo tudi veliko prepovedanega branja. Iz Valvazorjeve Slave so predstavljeni primeri polihistorjeve samocenzure, ki segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev. V novo luč pa so poleg cenzure Prešernove Zdravljice ter uničenja Cankarjeve Erotike in odlaganja uprizoritve Hlapcev, da je avtor ni dočakal, postavljeni še številni drugi manj znani, a prav tako zanimivi primeri.

Iztok Ilich, Bukla 156

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.