Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju

Bogo Zupančič
Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba KUD Polis, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Leto izdaje 2018
ISBN 978-961-6669-47-4

Tehnične lastnosti
trda vezava
31,5 x 24 cm
1.470 g
232 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
zgodovina > kulturna zgodovina
umetnost > arhitektura

Povej naprej

Recenzija Bukla

Bogo Zupančič je zgodovinar arhitekture in kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, obenem pa tudi avtor šestih izjemnih monografij, s katerimi je posegal na področje zgodovine arhitekture pri nas: ena je bila namenjena ljubljanskemu Nebotičniku, štiri je posvetil pomembnim ljubljanskim stavbam, v šesti pa je osrednja oseba njegovega zanimanja arhitekt Josip Costaperaria in njegov vpliv na ljubljansko moderno meščanstvo. V najnovejši, spet izjemno lepo oblikovani monografiji Plečnikovi študenti, plodu desetletnega dela, se je Zupančič odločil odstreti še eno manj znano poglavje iz zgodovine slovenske arhitekture, in sicer obdobje od leta 1929 do leta 1940 (do takrat sta oddelek za arhitekturo vodila Jože Plečnik in Ivan Vurnik), ko so nadarjeni slovenski arhitekti (kar nekaj je bilo Plečnikovih učencev) hodili na delo in izpopolnjevanje v Le Corbusierov pariški atelje, ki je bil v tistem času morda najpomembnejši atelje na svetu. Za francoskimi, švicarskimi in ameriškimi arhitekti so bili Slovenci četrta največja nacionalna skupina v tem ateljeju (nekaj je bilo tudi Hrvatov in Srbov), odlikovala sta jih delovna etika in izjemno risarsko znanje, vsak naslednji Plečnikov učenec pa je – zaradi preteklih dobrih izkušenj – laže prišel v ta atelje. Monografija v prvem delu oriše arhitekturne razmere med obema svetovnima vojnama (za širši kontekst je nujno poznati tudi družbenopolitične razmere) ter secira razloge, zakaj je bilo delo v Parizu med slovenskimi arhitekti tako zaželeno in kaj so risali pri Le Corbusieru, v nadaljevanju pa postreže s kratkimi biografijami drugih slovenskih (drugi del) pa tudi hrvaških in srbskih arhitektov (tretji del), ki so se izpopolnjevali v tem pariškem ateljeju. Pomembno delo o zgodovini slovenske arhitekture!

Samo Rugelj, Bukla 140

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...