Zgodovina Španije

Recenzija Bukla

Slovenska matica nam je v okviru svojih zgodovinskih monografij postregla že s kar nekaj nacionalnimi zgodovinami (nazadnje Avstrijska zgodovina, pred tem Zgodovina Kitajske in Zgodovina Italije itn.), zdaj pa smo deležni referenčne in večkrat ponatisnjene Zgodovine Španije, ki so jo napisali trije že pokojni španski zgodovinarji, specialisti za posamezno obdobje. Julio Valdéon, ki je bil profesor srednjeveške zgodovine, nam po kratkem izletu v prazgodovino na španskih tleh postreže z zapleteno politično zgodovino španskega prostora, buhtečega od protislovnosti in paradoksov krščansko-muslimansko-judovskih odnosov, ki so od osmega stoletja naprej zaznamovali to območje. Joseph Pérez, ki je bil profesor španske in hispano-ameriške zgodovine na univerzi v Bordeauxu, zgodovinsko pripoved prevzame ob koncu 15. stoletja, ki pomeni ustvarjanje moderne španske države in njeno širjenje, s čimer je najprej v 16. stoletju postala svojevrsten evropski hegemon, potem pa je v naslednjem obdobju, torej 17. in 18. stoletju, padla v svojem pomenu ter pristala na ravni drugorazredne evropske države. Santos Juliá, ki je bil profesor socialne zgodovine in zgodovine politične misli na univerzi v Madridu, pa monografijo zaokroži z dogajanjem v 19. in 20. stoletju, ko so se, med modernizacijo in industrializacijo, menjavale monarhične in republikanske državne oblike, vključno z dolgo diktaturo generala Franca, ki je trajala do leta 1975, po kateri je Španija končno stopila na negotovo pot vzpostavljanja demokracije, ki je prinesla nove izzive, tako tiste, ki so bili pogojeni z ekonomskimi krizami, kot druge, ki so vzniknili iz nacionalističnih teženj.

Samo Rugelj, Bukla 173–174

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.