Srečni do konca dni

Recenzija Bukla

Sreča je nekaj, za kar si prizadevajo povsod po svetu, ne glede na standard in družbeni sistem, kar je pokazal tudi intelektualni dvoboj med slovenskim filozofom Slavojem Žižkom in kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom, ki je pred časom potekal pod naslovom Sreča: kapitalizem proti marksizmu. Vsakdanje življenje in mediji po vsem svetu nas pogosto polnijo z izrazi, kot so »bodi ambiciozen«, »najdi večno ljubezen«, »pazi na svoje zdravje« itn., s čimer nas poučujejo, kako naj bi živeli naša življenja. Ta rekla nam omogočijo, da laže živimo, in nas včasih naredijo srečnejše, lahko pa so tudi past za nas in tiste okoli nas. V znanstveno podkrepljeni knjigi Srečni do konca dni nas Paul Dolan, profesor vedenjskih znanosti na prestižni Londonski šoli za ekonomijo in ekspert za kakovost bivanja ter na to temo svetovalec mnogih vlad, popelje po vrsti študij z različnih področij in z raznih koncev sveta, ki analizirajo tako kakovost življenja kot tudi neenakost in diskriminacijo, to pa mu je osnova za razkrinkavanje mitov, na katerih temelji naše dojemanje sreče. Se je treba za življenjsko srečo poročiti? Ne. Imeti otroke? Tudi ne. Doseči določeno stopnjo izobrazbe? Tudi to ni res. Priti do velikega premoženja? Tudi to ne drži. V svoji knjigi Srečni do konca dni Dolan nazorno pokaže, da do zadovoljstva v življenju lahko vodijo zelo različne in pogosto tudi precej nepričakovane poti. Nekatere od njih vključujejo na prvi pogled nenavadne odločitve, denimo take, da oseba ne nadaljuje študija na višji stopnji ali pa se ne poroči, s čimer dobi svojevrstno priložnost, ki ji omogoča poglabljanje vase in od nje zahteva manjšo skrb za doseganje tiste vrste sreče, ki je objektivno in široko priznana. Knjiga Srečni do konca dni nam omogoča poglobljeno psihološko soočanje z lastnimi miti o sreči in izogibanju le-tem, s čimer lahko v smislu pozitivne psihologije storimo marsikaj za uresničitev lastne osebnosti.

Samo Rugelj, Bukla 157

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Recenzija Bukla

Objavljeno v rubriki Knjiga meseca dr. Mance Košir

Vse več je knjig za samopomoč o tem, kako biti srečen, nasvetov o tej temi je stotine. Kaj vse bi morali, kaj bi bilo treba, kaj družba pričakuje, kot da obstajajo univerzalni recepti ne glede na naše zmož­nosti in neodvisno od okoliščin, v katerih živimo. Branje Paula Dolana, uglednega profesorja vedenjske znanosti ter svetovalca vladam, podjetjem in različnim organizacijam, o tem, kako vplivati na počut­je ljudi in kako izboljšati kakovost njihovega življenja, je prav osvežujoče! Razbija družbene predsodke, pričakovanja, moralne sodbe in kar je še podobnih odvečnosti, ki preprečujejo, da bi bili zadovoljni po svoji lastni meri in v skladu s kontekstom bivanja. Poleg številnih študij prinaša Dolanova knjiga kleno držo pripadnika delavskega razreda, ki se raje kot z intelektualno smetano (»Mori me zlasti to, da akademiki jemljejo sebe tako resno«) druži s tetoviranimi bodibilderji in ne piše zamotano s kopičenjem citatov, temveč jasno in še duhovito povrhu. »Meni je čisto vseeno, kaj počnete, dokler vas to osrečuje in pri tem po nepotrebnem ne škodujete ljudem okoli sebe. Osredotočanje na izkustvo namesto na pričakovanja spodbuja sožitje različnih življenjskih slogov, vključno (vendar ne zgolj) s tistimi, ki so skladni s prevladujočimi družbenimi normami.« Sled­nje nam pogosto škodujejo, povzročajo nezadovoljstvo in trpljenje. Tega pač ne bomo odpravili predvsem s tem, da se bomo naučili meditirati in manifestirati svoje želje ter ljudem dopovedovali, da so sami krivi za svoje bedno stanje in uničeno zdravje. Zmanjšati je treba družbene neenakosti, diskriminacije in vzpostaviti pravičnejši red! Dolan opozarja, naj se manj ukvarjamo z namerami ljudi, pač pa pogledamo, kako učinkujejo njihova dejanja. Družbeni status in visoki finančni prilivi niso ključni za srečno življenje, pokaže s številnimi študijami, denimo: če bi spraševali ljudi, katera služba je boljša, odvetniška ali cvetličarska, bi večina odgovorila, da ugledna odvet­niška. Nak! Kar zadeva zadovoljstvo v službi, so cvetličarji na boljšem: 87 odstotkov cvetličarjev pritrjuje, da so srečni, medtem ko se kar 23 odstotkov manj odvetnikov počuti tako. »Novejši podatki kažejo, da v najbolj 'uspešnih' poklicih ne bomo našli najsrečnejših delavcev.« Spodbudni so še mnogi drugi podatki. In tudi zabavni! Kot tale: Če opravljata anketo o pričakovani dolžini življenja zakonca skupaj, bosta oba zagotavljala, da poročeni živijo dlje, če jo opravi vsak zase, se bo pokazalo, da poročeni nimajo pričakovano daljšega življenja kot samski. Imeti veselje v službi, najti smisel v delu in odnosih, kar pripomore k srečnemu življenju, pač ni enako temu, kar drugi (starši, mediji, družbena omrežja …) pričakujejo od nas in za nas. Na začetku vsakega poglavja nam avtor zastavlja vprašanja, vredna razmišljanja. Takole grejo – Življenje A: Ste premožni. Pogosto ste nesrečni. Življenje B: Niste premožni. Redko ste nesrečni. Naprej pa sami preberite in privijugajte do sladkega konca: »Nazdrav­ljam temu, da bi vsi opustili mit o idealnem življenju in živeli srečni do konca dni.« Hura!

Manca Košir, Bukla 160

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.