Ubij vse in vrni se sam

Založnik o knjigi

špageti, peplumi, giallo, mondo, naci-porno, zombiji, kanibali in sublimna logika eurotrasha


Od konca petdesetih do začetka osemdesetih so se na naših platnih zvrstili filmi, ki so imeli zapeljive, pompozne, naivno direktne, toda spektakularne in nepozabne naslove. Vse to so bili pop filmi različnih žanrov - matinejski, pretežno akcijski, se razume. Male senzacije. Bilo jih je toliko, kot bi jih kdo naril z buldožerjem. Vsi pa so bili evropski, kontinentalni, specifično - italijanski. Pogosto so bili koproducenti Španci, Nemci in Francozi, toda epicenter je bila Italija. To so bili zlati časi evropopa. To je bil čas, ko smo bili kralji. Rimski studio Cinecitta je bil evropski Hollywood, kar pa ne pomeni, da so vse te filme - peplume, vesterne, vojne filme, giallo, grozljivke, seksi komedije, mondo, travoltiade itd. - snemali le v Italiji. Lokacije so našli povsod, tudi v Sloveniji. Evropa je po II. svetovni vojni potrebovala 10 let, da je spet začutila potrebo po avanturizmu, eskapizmu in turizmu - in evropop je potem cvetel vse tja do konca sedemdesetih, ko je prihod videa samo filmsko tržišče tako restrukturiral, da je evropop izgubil rob, srce in domišljijo. Vsi ti filmi so v svojem času pravega cinefila zlahka angažirali - jasno, visoka, elitna, tradicionalna, represivna kultura, ki je rolala iste teme in iste slike, jih je ignorirala, prezirala in zavračala. Veljali so za dno, za nekaj vulgarnega, banalnega, nepomembnega, ničvrednega. Za smeti. Za trash... Eurocinetrash... exploitation... paracinema... sleaze. Bili so ekstremni in zelo elastični - žanr so običajno pognali do absurda. Imeli so svojo senzibilnost, svoje zvezde, svoje avtorje, svoje genije, svoje svetnike, svoje bogove. In svoje prednike. Niso bili nekulturni ali pa akulturni, ampak kontrakulturni, še več - bili so kontraestetski. Toda v njihovi banalnosti, v njihovem pretiravanju, v njihovi transparentnosti je bilo nekaj sublimnega, transgresivnega. Zavedali so se svoje cenenosti, svoje neposrednosti, svoje ekscesnosti, svoje absurdnosti, svoje efemernosti, svoje kulturne izrinjenosti, svoje outsiderske pozicije in svoje popolne odvisnosti od trga. Bili so subkultura zase, svoje lastne metafore, svoja lastna ironija, strastni in izgubljeni v svoji strasti, hitri in afektirani, simpatični v svojem boju za preživetje. Ko je njihov čas minil, so jih vsi odpisali in pokopali. Cvrite se v peklu! Toda internet jih je na lepem vrnil med žive - na svetovni, globalni, cinefilski oder. Zvezdniki in avtorji Eurocinetrasha imajo več fanovskih spletnih strani, kot je zvezd na nebu - in seveda, s temi filmi se na internetu stalno in mastno trguje. Iskani so - in ponovno najdeni. Kultni. Zdi se, kot da nikoli niso odšli. Sijejo tako kot nekoč, v zlatih časih evropopa. To je njihova zgodba. In moj spomin nase.