»Gre za dolg malemu Zoranu iz otroštva.«
Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec sta po desetih letih predanega dela zaključila zadnji, peti album prezrte zgodovinske sage o meksikajnarjih, Slovencih, ki so se šli borit v Mehiko za habsurškega nadvojvodo Maksimilijana. »Roman v slikah« je najobsežnejši izdelek v naši stripovski preteklosti tudi v založniškem smislu (vsi deli so izšli pri založbi UMco), o njegovem nastanku pa smo se pogovarjali z glavnim avtorjem, Zoranom Smiljanićem.
Bukla: Kdo si je izmislil projekt: Marijan Pušavec ali vi?
Smiljanić: Ko sem nekje naletel na podatek, da so se naši fantje borili v Mehiki, sem zastrigel z ušesi. Tudi Marijan je nekako sočasno izvedel za to čudaško epi zodo narodove zgodovine, in ko sva se srečala in si izmenjala informacije, so se nama oči fanatično zasvetile: »O tem bi se dalo narediti krasen strip!« Mis lim, da je zgodba izbrala naju in ne midva nje.
Bukla: Že na začetku ste napovedali, da bo izšlo pet delov.
Smiljanić: Zelo zgodaj sva zakoličila zgodbo in razparcelirala, kaj se bo v posameznem delu zgodilo, in že na začetku sva definirala naslove albumov: Miramar, Laibach, Meksiko!, Sierra Madre in Queretaro. V prvem delu bo Maks zapustil Miramar, Tone pa svoj dom, v drugem bo Maks prišel v Mehiko in začel z reformami, Tone se bo uril v Cukrarni in na koncu prispel v Mehiko, v tretjem se bo zgodilo to in to, v četrtem še to in to, v petem pa razrešitev in konec.
Bukla: Kako se človek odloči za tako velikanski delovni zalogaj, za katerega vemo, da se v Sloveniji zanj lahko najdejo le zelo borna sredstva?
Smiljanić: Mislil sem si, bo že nekako. Pojavil se bo skrivnostni možak s klobukom, oblečen v dolg plašč, s kovčkom v roki. Ko mu bom prikimal, mi bo izročil kovček, poln denarja, češ, to je za Meksikajnarje, in bo odšel. Ampak ga ni bilo. Pri drugem delu mi je povsem zmanjkalo denarja, zato me je preživljala žena. Predvsem pa mi je redno ustvarjanje omogočila Mladina, ki je objavljala strip, za kar sem ji zelo hvaležen.
Bukla: To je bil materialni del, kaj pa duhovni?
Smiljanić: Verjetno je treba biti malo obseden, ambiciozen in trmast. Teh deset let bi lahko zafrčkal za kaj drugega, lahko bi zgradil hišo, potoval po svetu ali pa gledal TV. Po drugi strani pa gre za dolg malemu Zoranu iz otroštva, ki me še vedno spremlja in nadleguje. Desetletni mulc, s katerim se pogosto posvetujem in mu tudi polagam račune, pa čeprav sem zakorakal že krepko v peto desetletje življenja.
Bukla: Marijanov scenarij za Almo M. Karlin: svetovljanko iz province, ki ga je vmes naredil z Jakobom Klemenčičem, je bil zelo natančno izpisan. Kako pa sta vidva sodelovala pri Meksikajnarjih?
Smiljanić: Na njegovi veliki terasi s čudovitim razgledom sva pretresala vse vidike zgodbe, metala ideje, jih drug drugemu utemeljevala, analizirala in brez milosti sesuvala, pa spet sestavljala, popravljala in lovila smisel. V zgodbo sva poleg zgodovinskih dejstev tlačila tudi osebne izkušnje, stališča, spoznanja in posvetila. Skozi ves proces sva se veliko krohotala. To se mi zdi poleg strasti najpomembnejša sestavina ustvarjalnega procesa.
Bukla: Koliko časa ste porabili za eno tablo, za risanje ene strani barvnega stripa?
Smiljanić: Povprečno štiri do pet dni: en dan za pisanje in piljenje dialogov, en dan za risbo v svinčniku, dan do dva za barvanje in še en dan za tuširanje, plus zaključni popravki. Nobene table nisem narisal na hitro, vsaki se je bilo treba posvetiti, jo pocrkljati, ljubkovati in jo nazadnje pošteno zadovoljiti. Ja, strip je zahtevna ljubica.
Bukla: Meksikajnarji se dogajajo v Ljubljani, v Miramaru, na Dunaju in tudi v Mehiki, ki ste jo obiskali. S čim ste si pomagali, da ste lahko tako verodostojno upodobili tisti čas in tedanje kraje?
Smiljanić: Nekaj let sem brskal po knjižnicah, bol šjakih, antikvariatih, knjige so mi nosili prijatelji. Iz Mehike sem privlekel monografije z litografijami mest iz 19. stoletja in tudi svoje fotografije, pozneje sem črpal še z interneta in iz filmov. Sosed Sandi mi je instaliral poseben program, s katerim sem lahko iz filmov zajemal posamezne posnetke, t. i. snapshote. Iz svoje DVD-zbirke sem izbral vesterne, ki se dogajajo v Mehiki in imajo zanimivo pokrajino, arhitekturo, notranjo opremo ali kar koli sem pač rabil.
Bukla: Ali obstajajo v naši preteklosti še kakšna obdobja, ki bi jih bilo mogoče zapakirati kot vestern?
Smiljanić: Pravzaprav se da marsikaj zapakirati kot vestern, spomnimo se le partizanskih filmov, ki so bili na las podobni špageti vesternom. Vprašanje pa je, kakšen smisel bi to imelo? Po mojem Meksikajnarji niti niso pravi vestern, so bolj pustolovska zgodba z elementi vesterna. Nemara so še najbližji vesternu rokovnjači, domača različica izobčencev in desperadosov, ki jih imam na muhi za kakšen strip v prihodnosti.
Bukla: Vam je zdaj, ko je pod streho še zadnji album, padel kamen od srca?
Smiljanić: Res čutim svojevrstno olajšanje, ne čutim pa žalosti ob slovesu. Junakov ne bom preveč pogrešal, zdaj živijo svoje življenje (če jih nisem že prej pobil). Vsi moji junaki iz otroštva, ki so predolgo »živeli«, so se sčasoma spridili, sfižili in razvodeneli. Izjema je Ken Parker, ki je z leti postajal vse boljši in kompleksnejši, dokler ga nista avtorja na vrhuncu ubila. Pohvalno, tako je treba.
Bukla: V premoru med risanjem četrtega in petega dela ste narisali še eno zgodovinsko zgodbo Spomini in sanje Kristine B. Je to smer, ki vas zanima za naprej?
Smiljanić: Čeprav je bil naročen, sem v ta strip vložil kar nekaj svojih idej in rešitev, tako da je postal deloma tudi moj. Poleg tega se globoko strinjam z njegovim humanim sporočilom, čeprav so me krcali, da bi se moral ideološko bolj nedvoumno opredeliti. Dokumentaristični in biografski strip me vsekakor zanimata, tu je še ogromno možnosti. Obeta se mi zelo zanimiv projekt, pravi cukrček, a za zdaj še ne bom nič razkrival.
Bukla: Pred nekaj leti smo dobili vaše zbrane Družinske zgodbe ter peripetije Hardfuckersov. Si lahko obetamo še kakšno zbirko starejših stripov?
Smiljanić: Prihodnje leto izidejo Vojne zgodbe, ki bodo zaokrožile moj moralno oporečni in politično nekorektni opus. Za to izdajo bom narisal še eno novo, okrog dvajset strani dolgo zgodbo, najverjetneje iz časa slovenske osamosvojitve. Iz relativno varnega objema Meksikajnarjev, kjer zaradi zgodovinske distance nisem mogel nikogar užaliti, se vračam na vse bolj spolzko politično področje. Čas je, da spet komu stopim na žulj.