Moja Amerika: 1928–1938; 1. zvezek

Založnik o knjigi

Moja Amerika: 1928–1938 je od vseh knjig še najbolj prezrto in precej neznano delo iz obsežnega opusa Louisa Adamiča (1898–1951). Knjiga je avtobiografska in zajema Adamičevo delovanje v letih 1928–1938, je skupek spisov, misli, analiz in izkušenj v tem obdobju.

Kot veteran prve svetovne vojne je Adamič nedvomno videl dovolj vojnih grozot, epidemijo španske gripe in njene škodljive posledice, da se je lahko na lastne oči prepričal, kako zlahka ljudske množice nasedajo sovražni propagandi, ki je uperjena proti priseljencem in drugače mislečim posameznikom. Zaradi velike gospodarske krize v ZDA so bile etnične skupnosti pogosto tarče povprečnih anglosaških Američanov, ki so zahtevali deportacijo nedržavljanov in njihovo izključevanje iz družbe. Zvezne oblasti so odločno postopale proti »sovražnim tujcem«, kakor so jih imenovali, tj. prebivalcem ZDA, ki niso imeli urejenega državljanstva, in drugim posameznikom, ki se niso odzvali vpoklicu v vojsko. Kršenje patriotske dolžnosti, kot je služenje domovini, so razumeli kot napad na državo in njene institucije. Represija, ki je sledila kot odgovor na protivojne proteste, je na tisoče ljudi zaprla ali pa izgnala iz države.

V Moji Ameriki se Adamič odkrito postavi proti delitvam Američanov na »prvorazredne anglosaške« in »drugorazredne priseljence ter njihove potomce«. Predlaga izvedbo projekta, ki bi enciklopedično obravnaval priseljenske etnične skupnosti, da bi tako dokazal njihov pomembni prispevek k razvoju Amerike. Ta projekt je ne samo predlagal, ampak ga je samoiniciativno izvajal v svojih knjigah, ki so plod njegovega družbenega, terenskega dela, so dragoceno izobraževalno gradivo. Adamič je v knjigi poudaril pozitivne plati priseljencev in razbijal mite, da se med njimi skrivajo kriminalci in škodljivci. Mnogi priseljenci so pomagali zgraditi sodobno Ameriko in njeno gospodarstvo. Zato je večkrat poudarjal, da predsodki, ksenofobija in sovražnost do tujcev niso del ameriške miselnosti, ampak so prej posledice frustracij družbeno-ekonomskih krivic, ki so nastale zaradi toleriranja fevdalnih odnosov v gospodarstvu. Tako je utemeljeval demokratizacijo ameriške ekonomije, organizacijo sindikatov in industrijskih delavcev. V tem pomembnem segmentu družbe je videl naslednjo ameriško revolucijo. (Iz spremne besede Milana Mrđenovića)

Moja Amerika je zaradi dokumentarne poglobljenosti in osebno-izpovedne note ključno delo za razumevanje ameriškega pisatelja slovenskih korenin v najbolj odločilnem obdobju njegovega življenja, ko ne odvrača pogleda od krivic, umazanih iger moči, poskusov delavskega organiziranja niti od zaostrenega rasizma tedanjega ne le ameriškega trenutka, a vendar ustvarja prostor za lastno izkušnjo Amerike, ki jo je prepotoval po dolgem in počez. Skozi to izkušnjo ohranja upanje, da vendarle živi in ustvarja v deželi, ki bi lahko postala skupni dom enakopravnih ljudi. To idejo je strastno zagovarjal in širil, zgodovinar in adamičeslovec John Enyeart pa jo je vzel za izhodišče svoje študije Smrt fašizmu: Boj Louisa Adamiča za demokracijo. Priporočamo vzporedno branje obeh del ter Adamičeve knjige Iz mnogih dežel, za katero je pisatelj kmalu po izidu prejel nagrado Anisfield-Wolf Book Award, namenjeno delom, ki se zavzemajo proti rasizmu.