Zmagovalka

Založnik o knjigi

Življenjska pot pisateljice/pripovedovalke je zanimiva in svetovljanska. Deklica Orienta, rojena v Egiptu, je odrasla v Evropejko: Italijanko in Francozinjo. Stara celina ji je bila nadvse blizu že v otroštvu, ko je redno preživljala razkošne počitnice v Italiji, Franciji, Švici. »Zahod me je fasciniral, na vsak način sem si želela v Francijo. Bila je moja usoda,« je povedala za Delo. Šla ji je naproti – kaj ne bi, saj je pot nakazovala že njena družinska zgodba – in jo dosegla. 

Teresa Cremisi, ugledna francoska urednica, je utrla pot med bralce veliko odličnim peresom, lani pa se je še sama podpisala pod roman La Triomphante. V njem z elegantno mehkobo razgrne svojo življenjsko zgodbo, čeprav ne popolnoma zvesta sebi, literatura si vendarle veliko izmišlja. Glavni junakinji v določenem trenutku pusti, da gre po svoje.

Zmagovalka iz naslova ni pripovedovalka, glavna junakinja romana, kot bi si kdo mislil vsaj na začetku, ko je segel po njem. Pisateljica prikimava, da je v poimenovanju resnično nekaj dvoumnosti. Šele pozneje v knjigi se lepo pokaže, da v naslovu ni dame, ampak plovilo, bojna ladja iz 19. stoletja. »To je majhno presenečenje, ki sem ga pripravila bralcem. Junakinja je očarana nad dogodivščinami La Triomphante, kakor jo nasploh navdušujejo ladje, ki plujejo po morjih. Njeno hrepenenje po dogodivščinah je veliko.«

o avtorici

Teresa Cremisi se je uveljavila v Parizu kot ugledno ime francoskega založništva zadnjih desetletij. Zdaj je v pokoju, kar ne pomeni, da ni aktivna. Nežna pripovedovalka – poliglotinja, rojena v bogatem in svetovljanskem egiptovskem okolju v štiridesetih letih preteklega stoletja – je kot otrok spoznala, kaj pomeni oditi, morati oditi. Sueška kriza je njeno srečno družino iztrgala iz raja in jo prisilila, da so v Italiji začeli na novo. Junakinja pušča za sabo nekatera mesta in z močnim literarnim magnetizmom vodi po ulicah novih koncev, v katere jo kliče življenje: od rodne Aleksandrije, kjer je preživela otroštvo, do Rima in predvsem Milana, kamor se je z družino preselila kot mladenka, Pariza, Atranija. 

Poetično in s fino spretnostjo pripoveduje o Mediteranu, obeh njegovih straneh, o prečudoviti prepletenosti jezikov in tako tudi o premešanosti identitet (kaj so v Egiptu nekoč pomenili tuji potni listi: italijanski, francoski, britanski ...). Skozi čas se spreminja, vsako desetletje jo zaznamuje po svoje, zori – in ostaja za vselej očarana nad silno močjo literature. Ob lepi fotografiji ji prav tako vzplamti srce.