Do cilja in naprej

Založnik o knjigi

»Morala sem se sesuti kot vreča bolečih mišic, da sem se postavila zase in dojela, da sem zdrava. Zdaj grem z ljubeznijo do cilja in naprej.«

»To, kdo je dobil zlato, kdo srebro in kdo bron, je ravno nekje zadnja stvar, ki zanima božansko ponižnost.«

Brigita Langerholc je v knjigi spregovorila o trenutkih, ko se je odločila, da je zdrava, najbolj po izjemnem četrtem mestu na olimpijskih igrah v Sydneyju, in o res divjih procesih, ki so sledili temu … Pa o študiju in številnih medaljah v tistem času, za katere sploh ne vemo, o indijski poroki, štirih otrocih, pa o terapijah, ki so jo najbolj dvignile, pa o svojih štirih bližnjih srečanjih z ajahuasko, o spoštovanih mentorjih in solidarnosti med kolegi, a tudi zelo jasno o polenih, ki so padala po progah vrhunskega športa.

Skratka – vse in še veliko več o tem, kako je to ognjevito bitje, mama treh deklic, naredilo preskok od bolehne punčke do vrhunske športnice in zdaj coachinje z dragocenimi novimi znanji.

Odlomek iz knjige:

Iz Sydneyja s hvaležnostjo

"Normo za odhod na olimpijske igre sem ujela s skrajnimi težavami. Odtekla sem jo tik pred zdajci, zato sem bila ob prihodu v Sydney popolnoma sproščena. Kot da bi vse zaloge stresa pokurila v predhodnih treh mesecih med besnim lovom na normo!

Ko sem prvič stopila v olimpijsko vas, sem se počutila kot Alica v čudežni deželi. Vas je bila namreč tako lepa! Preden sem vse skupaj videla na lastne oči, si sploh nisem predstavljala, da so taka čudesa mogoča. Avstralci so resnično presegli sami sebe. Sredi ničesar so čez noč zgradili naselje za več deset tisoč ljudi iz celega sveta.

Vas je bila zgrajena iz enonadstropnih hišk, katerih enakost je le prispevala k magičnosti krajine. Še toliko bolj magično pa so delovali grandiozni state-of-the-art tekmovalni objekti. Takih ne v Evropi ne v Ameriki še nisem videla. Vse je bilo lesketajoče novo, za povrh pa so bili Avstralci eden najbolj sprejemajočih narodov na planetu. In so že takrat, leta 2000, ločevali odpadke, kar se nam je v slovenski odpravi zdelo višek eksotike.

V vsem tistem spektakularnem vrvežu sem se najprej počutila kar malo zgubljena, vendar na dober način. Vsenaokrog je ves čas vrvelo. Kar naenkrat sem bila vržena v nekakšen do skrajnosti potenciran multi-kulti kotel. Za družabni del mene je bila olimpijska vas nič manj kot raj.

Kako navdušeno sem se recimo čudila, da si imel v jedilnici na voljo menije z vseh celin! Celo še bolj pa me je frapirala vsa tista prvovrstna športna oprema, ki so jo tudi za kratek skok v trgovino nosili tekmovalci iz drugih držav.

Ne gre za to, da bi bila kdajkoli v življenju ‘firmašica’. Bila pa sem nekdo, ki je moral za svoje prve reebokice cele počitnice sortirati deščice pri lokalnem izdelovalcu zobotrebcev. Pred tem sem trenirala v navadnih usnjenih čevljih, ker so bili v primerjavi s staršem cenovno dostopnimi jassami bistveno bolj trpežni. Stare jugoslovanske superge so razpadle po treh mesecih trdega treninga, čevlji pa so se nekako pregrizli skozi vse leto.

Več o knjigi: