Ko oblasti sploh ni

Založnik o knjigi

Doslej neobjavljeni spominski zapisi pisatelja in enega glavnih predstavnikov absurdne dramatike pri nas Petra Božiča (1932–2009) Ko oblasti sploh ni nas popeljejo v Ljubljano petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, predvsem v družabno življenje umetnikov. Letos namreč mineva 90 let od rojstva tega angažiranega in politično dejavnega intelektualca, ki je med drugim deloval kot knjižničar, učitelj, samostojni književnik, novinar in urednik. Med njegova najbolj znana dela sodijo romani Izven, Jaz sem ubil Anito, Očeta Vincenca smrt ter drame Križišče, Obisk stare mame, Panika, Španska kraljica in Šumi. Božič je prejemnik Župančičeve nagrade, nagrade Prešernovega sklada in državnega odlikovanja Srebrni častni znak svobode RS. Urednica knjige Tina Vrščaj dodaja, da »knjiga avtorjevih spominov na boemsko mladost Ko oblasti sploh ni, ki jih je po naključju odkril Jurij Hudolin, v javnost prihaja ob ravno pravšnjem času, da počastimo obletnico. S to knjigo se bralec prestavi v petdeseta leta in zazdi se mu, da skupaj z najpomembnejšimi ustvarjalci tistega časa poseda v ljubljanski kavarni. »Edino še sočno besedo,« piše Božič, »si našel tukaj in na straniščih. To so bila tako pusta in siva leta, kar zadeva žmohtnost življenja, besed in misli, ki so njegov edini izraz, da bi bila puščava Gobi pravi prijetni oddih za srce in za oko.« 

Bralec dobi vpogled v pisateljsko eksistenco sredi kulturne politike Titovega režima, ko je bilo nekako tako, »da stvari živijo v več načinih, v več oblikah in so si za oster in logičen razum celo v čistem nasprotju«. Knjiga je pravo literarno pohajkovanje med raznimi lokali, kot so (bili) Mesing, Pod Skalco, Rio, Šumi, Union in Pri Mraku, pri tem pa se družimo na primer z avtorjem in zapisovalcem Petrom Božičem, pesnikom Gregorjem Strnišo, literarnim zgodovinarjem in filozofom Tarasom Kermaunerjem, pisateljema Vitomilom Zupanom in Marjanom Rožancem, pa še s kom, ki zaide v pisano in pogosto od debate razgreto družbo. Kot nekje zapiše Božič, so bili bifeji in kavarne »zares središče življenja, kjer so se artikulirale misli in besede in kjer ni bilo nobene politične klišejske latovščine«. O naslovni oblasti pa avtor sčasoma spozna, da sploh ni tako zanesljiva in vseprisotna, kot se zdi, včasih je preprosto ni.