Kristalni čas

Založnik o knjigi

S srebrnim kresnikom nagrajeni Kovačičev roman Kristalni čas spet med bralci! Pri založbi Beletrina je izšla revidirana izdaja Kovačičevega romana Kristalni čas (Beletrina,2016), ki je v začetku junija prejel Delovo nagrado srebrni kresnik za najboljši roman zadnjih 25 let. Kovačič velja za posebnega kresnikovega lavreata. Prvega kresnika je prejel prav za roman Kristalni čas (Državna založba Slovenije, 1990), ko so leta 1991 to nagrado podelili prvič, drugega pa posthumno, leta 2004 za zadnje dokončano delo, roman Otroške stvari (Beletrina, 2004).

Najboljši roman zadnjih 25 let! Kristalni čas je iskrena osebna izpoved in hkrati vrhunska literarna mojstrovina, ki zgodbo posameznika povezuje z večnimi vprašanji o smrti, veri in ljubezni v vseh njenih razsežnostih ter z razmislekom o ustvarjanju kot »edinem opravičilu za življenje«.

Kristalni čas, po avtorjevih besedah tudi »dokument o duši«, je v obliki dnevnika izpisan avtobiografski roman, v katerem se pisatelj ob soočanju s sedanjostjo retrospektivno vrača v različna obdobja svojega življenja. S tenkočutnim in hkrati odkritosrčnim premišljevanjem dogodkov in ljudi odkriva enkratni preplet naključij in nujnosti, ki so ga pomembno oblikovala ali trajno zaznamovala.

"Zakaj pišem? Pišem, da bi odkril, kako bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, izgledalo, ko bo napisano."

Lojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu, Švica, v izseljenski družini. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo. Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače v begunsko taborišče DP v Avstriji. Lojze je sicer ostal, vendar je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Tri mesece (od decembra 1945 do marca 1946) bil zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.

Svoje literarne in avtobiografske prispevke je pričel objavljati že kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo in zaradi njih redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Danes njegovo pripovedništvo velja za najpomembnejši zgled slovenske povojne proze. Umrl je 1. maja 2004.