Mladost, ki to ni bila: 1928-1949

Recenzija Bukla

Spomini Božidarja Trefalta prinašajo vpogled v čas pred drugo svetovno vojno, ko se je zdelo, da je svet spet utirjen, nato nas popelje skozi vojna in povojna leta, v čas slovenske tragedije in travme, ki je tako ali drugače zaznamovala slovenski narod. To je zgodba o otroku, ki je odrasel v moža, ki so ga zaznamovale vojne in pa predvsem povojne izkušnje ter grozote. Je spraševanje o tem, česa vsega je zmožno človeško bitje, o želji in zmožnosti preživeti pekel, hkrati je pa tudi spraševanje o tem, kaj je v človeku, da je zmožen storiti sočloveku takšna grozodejstva. Božidar Trefalt je odraščal v dobro situirani družini na Primskovem pri Kranju; njegov oče je bil pred vojno direktor Park hotela na Bledu, širši slovenski javnosti pa sta po vojni postala znana njegova brata Franek in Mito. Opisuje svoje otroštvo na Primskovem, življenje na Bledu, šolanje, kako je doživljal začetek druge svetovne vojne, kako so ga vojne in povojne izkušnje izklesale v moža, kakršen je danes. Posebej pretresljivo je pričevanje o času, ki ga je preživel v povojnem taborišču v Šentvidu: »Videti gole žive skelete je pretresljivo. Šele takrat, ko vidiš nekoga drugega, ugotoviš, kakšen si sam. Spoznanje, da si kot upodobljena smrt, te sooči s kruto resnico, da nisi več človek, ampak samo še premikajoči se okostnjak, ki nima več nobene volje in moči ter čaka le še na smrt.« V knjigi je tudi slikovno gradivo, družinske fotografije, avtor navaja tudi vire za bralca, ki bi si želel to tematiko nadalje raziskovati. To je knjiga, ki spominja, opominja in je svarilo, v kaj se lahko spremeni človek, ko se njegova narava spremeni v besnenje.

Sabina Burkeljca, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.