Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Piaf

Francoski mit
Robert Belleret
Piaf
37,90 € 37,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 1,14 € se prijavite ali registrirajte
Rok dobave 2-5 delovnih dni, na zalogi pri dobavitelju Brezplačna poštnina

Povej naprej

Založba Modrijan
Leto izdaje 2015
ISBN 978-961-241-899-1
Prevod Maja Kraigher

Tehnične lastnosti
trda vezava
22,5 x 15 cm
612 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini

Založnik o knjigi

O Édith Piaf (1915– 1963), tej znameniti umetnici, ki je umrla leta 1963 pri komaj 47 letih, je bilo objavljenih veliko knjig, a doslej najzajetnejša, najnatančnejša in najbolj dokumentirana je biografija, ki jo je leta 2013 objavil Robert Belleret. Opravil je velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti. Porušil je kar nekaj ukoreninjenih mitov, ki jih je širila sama in so jih vedno znova povzemali mediji.V zameno zanje ponuja resnično zgodbo njenega fantastičnega, turbulentnega in kaotičnega življenja ter njeno neverjetno mnogoplastno podobo: bila je skrajno tankočutna pa hkrati egocentrična, zahtevna in trmasta; ambiciozna in gospodovalna pa hkrati negotova; velikodušna in pogosto krivična, strastna in zapeljiva pa obenem prestrašena in ljubosumna.V knjigi spremljamo pariškega vrabčka od rojstva (ne na ulici, kot govorijo znane zgodbe) skozi otroštvo (ki tudi ni bilo čisto tako, kot smo doslej brali in poslušali – niso je hranili z vinom in ni bila štiri leta slepa …) in skozi obdobje uspehov, ekscesov ter burnih ljubezenskih zgodb do mučnih zadnjih let in smrti. Življenje kot napet roman, ki ne potrebuje nobene mitizacije …

Iz predgovora:

Édith s ptičjim vzdevkom, ustvarjena za hojo po vrhovih ter za igranje z nevihtami in viharji, je potolkla vse rekorde: v zapeljevanju, v strasteh, v trpljenju, v norostih, v izzivalnosti, v odklonih, v nesrečah, v hospitalizacijah, v srečanjih, v odkritjih in predvsem v zmagoslavjih. Njeno življenje je roman, črn, trpek, zabaven, strašljiv in vznemirljiv, ostuden in hkrati bleščeč, veličasten in obenem patetičen.Ženska, ki je bila ena najžlahtnejših umetnic, pa tudi ena najbolj samouničevalnih – najbolj »destroy«, še preden so za rokovske zvezde izumili ta izraz – je umrla pri sedeminštiridesetih letih, izgorela za svojo prvo in edino strast: šanson. /…/ Glas Édith Piaf očitno pripada nekakšnemu francoskemu duhu in bi ga lahko postavili ob bok velikanom v virtualnem panteonu, kamor navadno vstopajo samo pisatelji in pesniki. In res je več kot skrajni čas za popravo vnebovpijoče krivice: njen skoraj nadnaravni interpretacijski talent je zasenčil enega izmed drugih njenih talentov, avtorskega. Tej skorajda nepismeni samoukinji, zmikavtki besed in paberkovalki podob, občutij in čustev je uspelo napisati blizu devetdeset besedil za šansone, nekateri so obšli ves svet, in zložiti nekaj melodij. Petdeset let po njenem odhodu njeni najpomembnejši deli, L\'Hymne à l\'amour in predvsem La Vie en rose, še vedno ožarjata naš planet in vzburjata čustva na vseh zemljepisnih širinah.

Recenzija Bukla

Belleret (1946), francoski pisatelj, biograf in novinar, se je, kljub temu da je bilo o francoski pevki Édith Piaf (1915– 1963) objavljenih že na desetine biografij, odločil, da bo o tem francoskem glasbenem mitu napisal najpopolnejši in najboljši življenjepis. Z obsežno knjigo Piaf – francoski mit (2013), pisano v gostem, tu in tam poetičnem, informativnem in slogovno bogatem ter natančnem slogu, mu je to tudi uspelo. Pred nami vstane razkošna pripoved, ki se vije od pevkinega nenavadnega otroštva, ko jo je vzgajala očetova mama, ki je v Normandiji vodila javno hišo (knjiga spotoma spodbije tudi nekatere uveljavljene mite, kot je denimo ta, da je mala Édith skoraj oslepela, potem pa čudežno ozdravela), prek začetka njene kariere, ko ji je besedila pisal tudi pesnik in pisatelj Jean Cocteau, pa vse do njenega zadnjega, sedeminosemdesetega šansona (»Ne morem peti o žalosti, zato me pustite jokati …«), ko je kmalu zatem veliko prezgodaj sklenila svojo življenjsko pot.

Samo Rugelj, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...