Piaf

Založnik o knjigi

O Édith Piaf (1915– 1963), tej znameniti umetnici, ki je umrla leta 1963 pri komaj 47 letih, je bilo objavljenih veliko knjig, a doslej najzajetnejša, najnatančnejša in najbolj dokumentirana je biografija, ki jo je leta 2013 objavil Robert Belleret. Opravil je velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti. Porušil je kar nekaj ukoreninjenih mitov, ki jih je širila sama in so jih vedno znova povzemali mediji.V zameno zanje ponuja resnično zgodbo njenega fantastičnega, turbulentnega in kaotičnega življenja ter njeno neverjetno mnogoplastno podobo: bila je skrajno tankočutna pa hkrati egocentrična, zahtevna in trmasta; ambiciozna in gospodovalna pa hkrati negotova; velikodušna in pogosto krivična, strastna in zapeljiva pa obenem prestrašena in ljubosumna.V knjigi spremljamo pariškega vrabčka od rojstva (ne na ulici, kot govorijo znane zgodbe) skozi otroštvo (ki tudi ni bilo čisto tako, kot smo doslej brali in poslušali – niso je hranili z vinom in ni bila štiri leta slepa …) in skozi obdobje uspehov, ekscesov ter burnih ljubezenskih zgodb do mučnih zadnjih let in smrti. Življenje kot napet roman, ki ne potrebuje nobene mitizacije …

Iz predgovora:

Édith s ptičjim vzdevkom, ustvarjena za hojo po vrhovih ter za igranje z nevihtami in viharji, je potolkla vse rekorde: v zapeljevanju, v strasteh, v trpljenju, v norostih, v izzivalnosti, v odklonih, v nesrečah, v hospitalizacijah, v srečanjih, v odkritjih in predvsem v zmagoslavjih. Njeno življenje je roman, črn, trpek, zabaven, strašljiv in vznemirljiv, ostuden in hkrati bleščeč, veličasten in obenem patetičen.Ženska, ki je bila ena najžlahtnejših umetnic, pa tudi ena najbolj samouničevalnih – najbolj »destroy«, še preden so za rokovske zvezde izumili ta izraz – je umrla pri sedeminštiridesetih letih, izgorela za svojo prvo in edino strast: šanson. /…/ Glas Édith Piaf očitno pripada nekakšnemu francoskemu duhu in bi ga lahko postavili ob bok velikanom v virtualnem panteonu, kamor navadno vstopajo samo pisatelji in pesniki. In res je več kot skrajni čas za popravo vnebovpijoče krivice: njen skoraj nadnaravni interpretacijski talent je zasenčil enega izmed drugih njenih talentov, avtorskega. Tej skorajda nepismeni samoukinji, zmikavtki besed in paberkovalki podob, občutij in čustev je uspelo napisati blizu devetdeset besedil za šansone, nekateri so obšli ves svet, in zložiti nekaj melodij. Petdeset let po njenem odhodu njeni najpomembnejši deli, L\'Hymne à l\'amour in predvsem La Vie en rose, še vedno ožarjata naš planet in vzburjata čustva na vseh zemljepisnih širinah.