Pod istim nebom

Recenzija Bukla

Ko najeda lakota
»Lakota človeka do konca poniža. Lakota je zlo.« V knjigi Pod istim nebom Popi, kot so ga klicali doma v Severni Koreji, opisuje korejski »boj na požiralniku«. Rojen leta 1990 je bil nenehno lačen, življenje družine je bilo v celoti podrejeno neprestanemu iskanju hrane. Četudi je njegov oče zaradi službe, bil je meščanski uradnik, užival ugled v širši družini, jim to v času velikih lakot ni kaj dosti pomagalo. Knjiga je polna podrobno opisanih načinov, kako preživeti, krasti, beračiti, se seliti od sorodnikov do sorodnikov, od hrane do hrane. Oče, pošten, visoko etičen delavec, predan režimu in vodji, ji je podlegel. Mama, depresivna ženska, ki so jo občasni zagoni podjet ništva metali iz ene skrajnosti v drugo, je končala v zaporu. Sestro, ki jo je imel rad, je pretihotapila na Kitajsko in jo prodala za gospodinjsko in seksualno sužnjo. Njegovo pisanje je informativno, odkriva brezvladje in krutost ene najbolj zaprtih in skrivnostnih držav na svetu. Predvsem pa brutalnost, ki jo povzroča lakota. Ob redkih čustvenih opisih očeta, sestre in matere začutimo, da ga preveva ena sama ljubezen. Neravnovesje dobrin, osnovnih pogojev, je seveda opazil šele v Ameriki. Po objavi prvenca na mnogih nastopih ljudi informira in ozavešča o življenju v Severni Koreji. Preprosta in pretresljiva zgodba o preboju z dna Severne Koreje do obljubljene Amerike. Vse skupaj nima kaj dosti opraviti z različnimi -izmi. Za hrano in preživetje gre.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 125

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.