Zima našega nezadovoljstva

Založnik o knjigi

Preveč svetovnega prebivalstva živi v socialnem prepadu, preveč svetovnega prebivalstva živi v vsiljeni askezi, bedi, ponižanju in terorju, preveč svetovnega prebivalstva njegove lastne vlade pošiljajo v kameno dobo, preveč svetovnega prebivalstva terorizirajo imperialne vojne, preveč svetovnega prebivalstva duši tiranski pohlep finančnih trgov, trojk, oligarhije in »enega odstotka« (prevelikega, da bi smel propasti), preveč svetovnega prebivalstva že gleda, kako mu podružbljanje privatnih izgub tali socialno državo, preveč svetovnega prebivalstva že izkuša posledice dejstva, da je dereguliranost finančnih trgov hujša od dereguliranosti atomskega orožja, preveč svetovnega prebivalstva že pustoši kapital, ki ne ustvarja več delovnih mest in dobrin, ampak le še kredite, dolgove in kapital, ja, preveč svetovnega prebivalstva že ima svoje Kim Džong Une, svoje norce, svoje nepotistične megalomane, svoje parazitske gospodarje, svoje kanibale, svoj pekel in svojo poslednjo rešitev, in ja, preveč svetovnega prebivalstva že živi v postapokaliptičnem svetu, da bi se sploh še kdo histerično tresel ob kaki najavi atomske vojne.

– iz eseja Rdeči boogie

Apatičnega, pasivnega, apolitičnega dremeža je bilo konec. Na sceno so stopili aktivni državljani, ki so imeli dovolj te noči demokracije, ki so imeli občutek, da njihovih interesov v parlamentu nihče več ne predstavlja, in ki politike niso hoteli več prepuščati političnim elitam. Kot pri nas. Dovolj so imeli vladajočih elit, ki so živele le za privatizacijo, zanemarjale socialno državo (zdravstvo, šolstvo), poglabljale neenakost ter ustvarjale ozračje vsesplošne brezvoljnosti in politične dezorientiranosti, pa tudi vtis, da alternative temu ni in da nezadovoljstvo ni nekaj kolektivnega, ampak izključno osebnega. Kot pri nas. Ljudje so pač spoznali, da interesi vladajočih elit niso njihovi interesi. Živeti niso hoteli več niti v strahu niti v reducirani demokraciji. Kot pri nas. Dovolj so imeli mantre političnih elit: dajmo kapitalizmu proste roke, pa bo rešil vse probleme! Kot pri nas. Politične elite so kanale političnega odločanja zaprle – in protestno gibanje, ki je hotelo več demokracije in predvsem več neposredne demokracije, jih je hotelo le odpreti. Kot pri nas.

– iz eseja Med strahom in dolžnostjo