O izvoru zgodb

Recenzija Bukla

Ali lahko človekovo narativno ustvarjalnost, torej sposobnost izmišljanja in pripovedovanja zgodb, razložimo tudi z evolucijsko platformo? Ali je ta sposobnost človeku olajšala preživetje? Brian Boyd (1952), profesor, sicer specialist za Nabokova, v svojem obsežnem delu O izvoru zgodb iz leta 2009 išče vzporednice med človekovim evolucijskim razvojem (predvsem razvojem in delovanjem možganov) in njegovo ustvarjalnostjo. V njem skuša dokazati, da je človekova sposobnost ustvarjanja zgodb po eni strani izjemno pozitivno vplivala na njegovo delovanje v skup nosti in v medsebojnem komuniciranju znotraj nje, po drugi strani pa mu je sposobnost imaginacije in predvidevanja različnih scenarijev v posamezni situaciji omogočala lažje preživetje. Knjiga je sestavljena iz teoretskega in praktičnega dela. Po teoretsko zastavljeni Prvi knjigi iz treh delov, kjer Boyd nastavi model človekove sposobnosti tvorjenja in razumevanja zgodb, avtor v Drugi knjigi in četrtem delu vse skupaj aplicira na Homerjevo Iliado in pa pravljico Horton hears a who sodobnega pripovedovalca pravljic dr. Seussa (adaptirana tudi kot celovečerna risanka). Ne glede na to, da knjiga teoretsko vleče vzporednice med evolucijsko biologijo in literaturo, avtor svoje teze ves čas ilustrira s praktičnimi primeri in rezultati poskusov (od živalskih, denimo, kaj se je zgodilo, ko so šimpanzi dobili roke barve za slikanje, pa do povsem praktično pripovednih, recimo, kako se interpretacija konkretne zgodbe spreminja glede na poslušalstvo itn.). Zato je ta strokovna monografija primerna za vsakega bralca, ki želi izvedeti kaj več o evolucijskih temeljih človekove besedne ustvarjalnosti.

Samo Rugelj, Bukla 123-124

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.