Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Pedagogika zatiranih

Paulo Freire
Pedagogika zatiranih
20,00 € 20,00 € Prihrani 0,00 €
Na zalogi, rok dobave 2-4 delovnih dni

Povej naprej

Založba Krtina
Zbirka Temeljna dela
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-260-126-3
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Naslov izvirnika Pedagogia do oprimido
Leto izdaje izvirnika 1968
Prevod Blažka Müller
Spremna beseda Tomaž Grušovnik
Urejanje Tomaž Grušovnik

Tehnične lastnosti
mehka vezava
20 x 13,5 cm
230 g
194 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
družbene vede
družina, vzgoja in izobraževanje
družbene vede > sociologija

Založnik o knjigi

Pedagogika zatiranih je najbolj znano delo brazilskega socialnega pedagoga Paula Freireja. Knjiga je bila prvič objavljena l. 1968 v portugalščini, a je kmalu doživela vrsto prevodov v številne svetovne jezike. Tako kot vsa Freirejeva prizadevanja je besedilo naravnano izrazito praktično, ker pa je bil Freire prepričan, da je boj proti zatiranju lahko uspešen le, če je dobro informiran, v knjigi ne manjka bogatih teoretičnih uvidov, ki temeljijo na filozofskih tradicijah nemškega idealizma, marksizma, fenomenologije in teologije osvoboditve, zaradi česar je delo postalo standardna referenca številnih levičarskih akademskih razprav po vsem svetu. Osnovna Freirejeva ideja temelji na opažanju, da »zatiralci, ki s svojo silo zatirajo, izkoriščajo in posiljujejo, v tej sili ne morejo najti moči, da bi osvobodili bodisi sebe bodisi zatirane. Zgolj sila, ki izvira iz šibkosti zatiranih, bo dovolj močna, da bo osvobodila oboje.« (1. poglavje) Toda to silo je v zatiranih potrebno šele prebuditi, kar pa je mogoče le, če so slednji opismenjeni in opolnomočeni do te mere, da lahko kritično razmišljajo o dominantni družbeni strukturi in tako razbijejo »kulturo tišine«, ki jih drži v podrejenem položaju. Freire je bil prepričan, da je poneumljajoča kultura tišine povezana s tem, kar je imenoval »bankirski koncept izobraževanja«, s čemer je imel v mislih tisti vzgojno-izobraževalni model, ki temelji na goli reprodukciji znanja. Namesto kritičnega dialoga pedagoški proces tukaj zajema predvsem učiteljev monolog, saj je slednji v poziciji enosmernega prenašalca znanja, pri čemer so učenci zgolj pasivni sprejemniki podane vsebine. Freire je s tipično marksistično teoretično gesto spoznal, da takšna pasivna vzgojno-izobraževalna kultura služi zgolj samoohranjanju prevladujočega krivičnega družbenega reda, s čemer koristi zgolj vladajočemu sloju. Najučinkovitejše sredstvo, s pomočjo katerega jo lahko razbijemo, je po njegovem mnenju »problemsko izobraževanje«, tj. takšno izobraževanje, ki temelji na zastavljanju problemov in njihovemu posledičnemu kreativnemu reševanju, kar vodi v »osveščanje« in osvoboditev. Ključni element takšnega izobraževanja je »dialog«, ki ga Freire v Pedagogiki zatiranih razume kot izmenjavo besed med sodelujočimi v enakovrednem položaju, pri čemer »beseda« nima zgolj verbalne, temveč tudi praktično komponento: »Ni prave besede, ki hkrati ne bi bila tudi praksa. Zato pomeni izgovoriti besedo spremeniti svet.« Dialog tako pri Frereju ni zgolj preprosta izmenjava mnenj, temveč predvsem tudi odnos do sveta in drugih ljudi, ki temelji na enakosti, svobodi, medsebojnem pripoznavanju in upanju. Freirejeva kultura dialoga kot nasprotje kulture tišine, ki marsikaj dolguje že Sokratu, je tako osnovni instrument boja proti represiji, avtentično revolucionarno delovanje pa je možno le v skupnosti brez dominirajočih vzorcev enosmerne komunikacije.

Recenzija Bukla

Pedagoško klasiko Pedagogika zatiranih (izšla je leta 1968) je napisal radikalni brazilski mislec in pedagog Paulo Freire (1921–1997). Freire je pri svojem delu izhajal iz osebnih izkušenj, ko je v mladosti zaradi slabih socialnih razmer skoraj pristal na cesti, pri druženju z otroki drugih obubožanih staršev pa je dodobra spoznal, v čem je kleč izobraževanja šibkejših socialnih slojev. Če parafraziramo reklo »v suženjstvo zakleti« z »v revščino zakleti« in ga apliciramo na te sloje v smislu njihovega izobraževanja, tudi zanje velja, da izobraževanje še zdaleč ni nekaj, česar se (lahko) oprimejo kar po definiciji. Ravno pasivnost zatiranih je po Freiru eden ključnih problemov, ki jih nadvladanim vcepi dominirajoča ideologija, ta pa tudi do izobraževanja zatiranih pristopa vzvišeno in doktrinarno, kar je bolj ali manj obsojeno na neuspeh. Freire trdi, da se je treba postaviti v bistveno drugačen osnovni položaj, tj. izhajati s perspektive, ki jo imajo zatirani, torej iz njih samih, kar preseže prepad med aktivnim učiteljem in pasivnim učencem.

Samo Rugelj, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...