Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Ujetniki omrežij

Priročnik za samopomoč v omreženem svetu z zelo dolgim uvodom: Eseji o hobotnici, ki se je ujela v pajkovo mrežo
Ali Žerdin
22,90 € 22,90 € Prihrani 0,00 €
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni

Povej naprej

Založba UMco
Zbirka Angažirano
Leto izdaje 2018
ISBN 978-961-7050-03-5
Leto izdaje izvirnika 2018
Urejanje Samo Rugelj

Tehnične lastnosti
mehka vezava
21 x 15 cm
410 g
288 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
družbene vede > sociologija
knjige umco
družbene vede > mediji in oglaševanje
družbene vede > politika

Založnik o knjigi

Novinar, publicist in sociolog Ali Žerdin v svoji novi knjigi Ujetniki omrežij pronicljivo analizira nekatere samoumevne sociološke in politične metafore, denimo metaforo o družbi kot piramidi ali metaforo o omrežju kot hobotnici, ob tem pa trdi, da so te metafore neposrečene. Na koncu knjige postreže še s priročnikom za samopomoč, ironičnim zapisom z nasveti, kako naj človek ravna o omreženem svetu.

Knjiga Ujetniki omrežij je v poljudni obliki napisana študija o socialnih omrežjih. Sestavljena je iz enajstih poglavij, ki tematizirajo pomembne in zanimive sociološke fenomene in zgodovinske dogodke. Začne se z obiskom pri Michaelu Schwartzu, pionirju raziskav ameriških korporativnih omrežij, torej omrežij, ki nastanejo, ko iste osebe hkrati zasedajo funkcije v več upravnih odborih največjih korporacij. Drugo poglavje govori o Davidu Rockefellerju, bančniku, ki je bil po eni strani v središču ameriških korporativnih omrežij, s sodelovanjem v Trilateralni komisiji in skupini Bilderberg pa je bil najbolj središčna osebnost 20. stoletja.

Žerdin v nadaljevanju analizira slovenska civilno-družbena omrežja, ki so delovala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, osvetli nenavadni vzpon Janeza Drnovška, človeka z robov štirih omrežij, ter odgovori na vprašanje, zakaj je slovenska služba državne varnosti Franceta Bučarja omenjala v največjem številu svojih poročil. Posebno poglavje je namenjeno skupini Laibach in desetinam ustvarjalcev, ki so sodelovali z Laibachi, nekakšnih gravitacijskim jedrom slovenske glasbene ustvarjalnosti v zadnjih štirih desetletjih.

Obsežno poglavje knjige je namenjeno analizi omrežja podjetij, katerih krediti so bili zaradi velike zadolženosti preneseni na slabo banko, Družbo za upravljanje terjatev bank. Za to omrežje, ki je državo spravilo na rob bankrota, je po eni strani značilna poslovna kultura vrtoglavega zadolževanja, po drugi strani pa ambicija, da bi vodilni kadri podjetij ob direktorski funkciji postali tudi lastniki večinskih delniških paketov.

ALI ŽERDIN (1965) je najprej delal kot novinar in urednik Radia Študent, za tem kot novinar in namestnik odgovornega urednika Mladine, potem pa kot urednik Dnevnikove priloge Objektiv ter tudi odgovorni urednik Dnevnika. Od leta 2010 je zaposlen pri družbi Delo kot urednik Sobotne priloge. Kot novinar se je v tem času največ ukvarjal s slovenskimi notranje-političnimi razmerami.

Leta 2012 je na ljubljanski FDV doktoriral s tezo o vplivu menjave politične elite na omrežje ekonomske elite. Je avtor knjig Generali brez kape (1997), Omrežje moči (2012) in France Bučar (2015) ter soavtor večjega števila zbornikov ter razprav v strokovno-znanstvenih publikacijah. Kot sociolog se največ ukvarja z analizo omrežij.

»Vas muči vtis, da ste na robu? Da ste, kot se reče, outsider? Če se kot outsider počutite čisto dobro, ni razlogov, da bi ukrepali. Če pa menite, da sodite bolj proti središču, je receptov več. Število stikov, ki jih imate, je seveda pomembno. A če si želite priti proti središču sveta ali domovine, potem vzpostavljajte stike z ljudmi, ki so povezani z velikim številom ljudi. Ni isto, če imate v telefonskem imeniku deset imen, ki imajo v svojem telefonskem imeniku tri imena, ali pa deset imen, ki imajo v imeniku tisoč imen.
Povezovanje z ljudmi, ki so tudi sami dobro povezani, je dobra strategija za pot proti središču. Ni pa edina strategija. Velja si ogledati nenavadno biografijo Janeza Drnovška. Ko je kandidiral za predsednika SFRJ se je vsem zdelo, da je outsider. In res je bil. Ni pa res, da je bil na obrobju enega samega omrežja. Bil je štirikratni outsider. Bil je na robu etablirane politike, nomenklature, če hočete, ker je bil poslanec v zvezni skupščini. Bil je na robu alternativne politike, ker ga je v predsedniško tekmo lansirala ZSMS. Bil je na robu gospodarskega omrežja moči, ker je bil pred vstopom v profesionalno politiko perspektiven bančnik v trboveljski banki. In bil je na robu akademskega omrežja, ker se je poglobljeno ukvarjal s svetovno dolžniško krizo. S tem, ko je povezal robove štirih svetov – nomenklaturo, politično alternativo, gospodarstvo in akademsko sfero – se je ob kandidaturi za predsednika SFRJ znašel v središču.«
– iz knjige

Recenzija Bukla

Časnikar in publicist Ali Žerdin je o družbenih omrežjih, ki niso družabna in spletna, temveč predstavljajo dejansko razporeditev moči političnih in gospodarskih elit, prvič udaril pred šestimi leti s knjigo Omrežje moči, v kateri je razjasnil in razgalil majhen slovenski prostor ter dotlej netransparentne vrtičkarske povezave v njem – tudi s shemami in grafičnimi prikazi. Enaka vsebina ga je vznemirjala že v doktorski disertaciji iz leta 2004, kjer je prikazal, kako na slovenske elite in družbo vpliva sprememba »politične garniture« na volitvah. Žerdinova raziskovanja, ki so povezana z dolgoletnim medijskim udejstvovanjem ter s pisanjem in urednikovanjem na Delu, so bila seveda zanimiva tako novinarjem kot tudi lobistom pa direktoricam in direktorjem v javnem ali zasebnem sektorju, v roke pa so jih vzeli tudi tisti, ki radi posegajo po kratkočasnem slovencološkem branju. Nova knjiga, Ujetniki omrežij, naredi še dva koraka naprej: prvič, ko se poda dlje od Slovenije in aktualizira tudi zgodbe iz preteklosti, in drugič, ko poglavja zaokroži kot zaključene zgodbe poljudne esejistike, kakršno je pri nas ustoličila založba UMco.
Vse je zgodba in v tem si je Žerdin tokrat res dal duška; že v Uvodu in zaključku, ki je nekakšen Priročnik za samopomoč, niza desetine zgodb, pri čemer ne izgublja rdeče niti, vmes pa skozi deset poglavij prikaže, da so omrežja in njihova relativna stabilnost nekakšna naravna tendenca sleherne družbe. Pri tem ga zanimajo tudi premiki in fenomeni, ki zamajejo ustaljeni red in vzpostavijo novega. V eni od prvih zgodb spoznamo, kako je s sedenjem na več stolčkih bančnik David Rockefeller postal ena najvplivnejših osebnosti prejšnjega stoletja. Posebej pomenljiva je zgodba o Janezu Drnovšku, ki se je nahajal na obrobjih različnih omrežij in jih je zato zlahka povezal ter si s tem ustvaril izjemno politično kariero, ali pa zgodba o disketi, ki kot večno aktualna slovenska špekulacija navaja, da je Milan Kučan v središču slovenskega »mafijskega lobija«. Na področje umetnosti nas popelje skupina Laibach, v kateri in s katero je skozi leta sodelovalo na stotine ljudi. Aktualni gospodarski zgodbi sta tudi globalno-zgodovinska o bankah in dolžniško-upniških razmerjih ter lokalna o mahinacijah okrog slabe banke ter državnega premoženja. Čeprav se omenjene vsebine zdijo na dosegu roke, je tehtnih knjižnih del, ki bi pojasnjevala notranje zakonitosti družbene omreženosti, zelo malo. Skoraj nič.

Žiga Valetič; Bukla 142

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...