V Stalinovi ekipi

Založnik o knjigi

"V akademskem svetu, kjer je bil Stalin dolgo časa edinstven predmet političnih življenjepisov, bi lahko obravnavanje njegove ekipe vzbudilo napačen vtis, da hočem Stalina prikazati manj mogočnega, kot se je predpostavljalo. Ne gre za to. Ko sem raziskovala gradivo za knjigo, me je pravzaprav presenetilo, kako veliko avtoriteto je imel pri preostali ekipi in kako nespodbitna je bila njegova prevlada celo takrat, ko so okoliščine tako rekoč klicale po tem, da se ji kdo upre, recimo junija 1941.

Bil je pobudnik velikih političnih ukrepov, medtem ko se prispevki članov ekipe (ki jih je pogosto težko natančno določiti, kajti navada je bila, da se vse pobude pripišejo Stalinu) v glavnem nanašajo na njihova strokovna področja in institucionalne dolžnosti, na zadeve, ki so bile po Stalinovem mnenju drugotnega pomena. Toda dejstvo je, da je hotel Stalin, čeprav je bil nedvomno veliki šef, v nasprotju s svojima sodobnikoma Mussolinijem in Hitlerjem delati s skupino vplivnih osebnosti, ki so mu izkazovale osebno zvestobo, a hkrati delovale kot ekipa. Ti možje niso bili njegovi tekmeci za vodstvo, a tudi ne politični nepomembneži oziroma zgolj »spremstvo« kot njegovi tajniki oziroma pripadniki tajnih služb. Vodili so pomembne sektorje, recimo vojsko, železnice in težko industrijo, in to pogosto zelo vešče. V politbiroju so bili zagovorniki institucij, ki so jih vodili v danem obdobju.

Najpomembnejša politična vprašanja so (skupaj s Stalinom) obravnavali kot ekipa na svojih pogostih formalnih in neformalnih sestankih. Stalinu za svoje pobude ni bilo treba pridobivati njihove podpore, a kadar je zaslutil, da je nima oziroma da je mlačna, je včasih odnehal ali pa (recimo v primeru političnega izobčevanja) kratko malo počakal, da so si premislili."