Eseji I - III

Založnik o knjigi

Založba Beletrina se je lotila zgodovinskega podviga, saj je izdala prvi integralni prevod Montaignovih esejev v slovenščino. Eseje I–III je prevedel Branko Madžarevič, ki je zanje napisal tudi uvodno besedo. Michel de Montaige, rojen Michel Eyquem (1533–1592), je najpomembnejši renesančni filozof in začetnik literarne zvrsti eseja. Kot podeželski plemič je priimek prevzel po gradu Montaigne, kjer se je rodil. Ob strogi vzgoji in izobrazbi je že v otroštvu usvojil latinščino kot materni jezik in se kasneje usmeril v študij prava ter začel kariero svetnika na davčnem sodišču, nato pa jo nadaljeval na preiskovalnem uradu bordeaujskega sodišča. Po očetovi smrti poleti 1571 se je umaknil v zatišje domačega gradu, kjer se je lotil esejev in v zavetju svojega v knjižnico preurejenega stolpa preživel naslednjih deset let. Eseji v treh knjigah, ki obsegajo impozantnih 1300 strani, so prvotno izšli leta 1580 in pokrivajo široko tematsko polje, najpomembneje pa je seveda, da prinašajo nov slog pisanja – esej –, ki v sebi združuje poskus, preizkušnjo in izkustvo. Prevajalec Branko Madžarevič ob tem dodaja: »Z vse predolgo pričakovanim izidom integralnega prevoda Esejev v treh knjigah se nam nesramežljivo odstirajo obrazi humanističnega sveta, za katerega zaslužne potomce se imamo. Da niti ne omenjamo Nietzschejeve sodbe, da 'zahrepeniš živeti na tej zemlji, ker je pisal tak človek kot Montaigne'. Pisatelj Esejev se s svojimi novimi slogovnimi prijemi še najbolje znajde sredi tistega, čemur bi učeno rekli 'tkanje medbesedilnosti'. Kaj niso njegovi poskusi, preizkušnje in izkušnje, no, in okušanja sto sedmih esejev ena sama skušnjava procesa, ki nam omogoča vsak tekst brati kot integracijo/preobrazbo? Kot renesančnik ne more uiti prepihu časa. Montaigne je eden izmed tistih neukročenih velikanov svetovne literature, ki imajo smolo preveč citiranih in premalo branih avtorjev. Francozom je njegova klena stara francoščina z vsakim dnem bolj neulovljiva, tako da si jo samo še prirejajo, prilagajajo in prevajajo. Imamo Nefrancozi z 'galskim Shakespearom' kaj več sreče? Sleherno zamudništvo ima tudi svojo drugo, zaljšo plat. So nam krhke prevodne brvi sposobne priklicati nevarna neznana mokrišča minulih časov in sredi njih bleščavi pečat Montaigneve svobode? Verjetno je kar pravšnji čas, da se svojemu večnemu sodobniku in prijatelju oddolžimo z monumentalno knjižno izdajo, besedilu dodobra razgaljenega evropskega humanizma pa dajemo priložnost v slovenskem jeziku. S slovenskim bralcem.« Prelomno in nujno branje.