Ja pomeni ja in ...

Založnik o knjigi

Gibanje #MeToo, #jaztudi, je sprožilo val razprav o spolnem nadlegovanju in nasilju, zlorabah moči, seksizmu, neenakosti spolov ... Nemška novinarka Carolin Emcke meni, da so nam javna razkritja zlorab dala predvsem eno: začel se je pogovor, dvignil se je glas proti in tega ni več mogoče zaustaviti. Prekinitev molka je bila bistvena. A to je (bil) šele začetek.

Gledališki esej Ja pomeni ja in ..., ki ga je Emcke premierno izvedla decembra 2018 v berlinskem gledališču Schaubühne, niza mnoge miselne fragmente, katerih skupno izhodišče so razprave (o) #MeToo. S prevpraševanjem lastnih izkušenj, družbenih vzorcev in navad, na primeru knjig in medijskih objav … avtorica pokaže na zapletena razmerja med spolnostjo in njeno reprezentacijo. Emcke razmišlja o užitku, identitetah, rasizmu, družbeni hierarhiji, izključevanju in sodelovanju. To so pomenljive zgodbe, ki opisujejo tudi njeno lastno nemoč v vsakdanjih kočjivih situacijah, na katere se ni (z)mogla ustrezno odzvati. Angažma Carolin Emcke je prvooseben, občutljiv in obenem poln iskrenega dvoma: zakaj dopuščamo nasilje? Zakaj se o zlorabah tako pogosto molči in kaj vse se ob njihovem obsojanju zamolči? Kako odkriti, razkriti, preprečiti nasilje? Kako živeti z nelagodjem, bolečino in z vpašanjem: kako naprej? Javne obsodbe spolnega nasilja so porodile še vrsto temeljnih vprašanj: Katere podobe oblikujejo naše predstave o užitku? Kako se oblikujejo medosebni odnosi, strukture in norme, v katere smo ujeti moški, ženske in vsi drugi? Kako sta poželenje in spolnost mogoča v vsej njuni raznolikosti, veselju, užitku in lepoti – brez strahu in slabih občutkov?

Avtoričin sklep je jasen: naučiti se moramo opazovati in ozaveščati premnoge vzorce dominacije in podrejanja, šele nato lahko pride do sprememb; potrebna je občutljivost v medosebnih odnosih, drugačna kultura dialoga, kjer je pomembno predvsem poslušati in slišati drugega. Ja pomeni ja in ... je navdihujoč gledališki monolog, performativno predavanje, ki je postalo knjiga: njen ton je lahkoten, mestoma duhovit in samoironičen, umirjen in brez senzacionalizmov, ki se sicer pojavljajo v medijskem in družbenem diskurzu o #MeToo.