Na kraju zapisano

Založnik o knjigi

Aleš Šteger je ambiciozen in pretanjen projekt Na kraju zapisano zasnoval leta 2012, v dvanajstih letih je nastalo prav toliko besedil na prav toliko krajih, in zdaj jih lahko združene beremo v krasno oblikovani knjigi, ki nosi isti naslov kot projekt. Kot preberemo v uvodu, je projekt nastal kot želja po premagovanju strahov, kjer gre za namero, »da bi sebe in s tem svoj jezik spravil v tako situacijo, ko enostavno ni mogoč noben drug izhod kot reakcija. Ta reakcija je v pisateljevem primeru pisanje samo, je literatura sama«. Šteger je potoval po svetu in vsakič opravil isto nalogo: brez priprav in kasnejših popravkov v dvanajstih urah pisati in fotografirati. Besedila – lahko bi jim rekli tudi »poetopisi« – nas popeljejo v naslednje pesniško občutene in motrene kraje: Ljubljana (Slovenija), Minamisōma (Japonska), Ciudád de México (Mehika), Beograd (Srbija), Koči (Indija), Solovki (Rusija), Šanghaj (Kitajska), Bautzen/Budyšin (Nemčija), Santiago de Compostela (Španija), Magellanov preliv (Čile), Hargeisa (Somaliland) in White Sands (ZDA). 

INTERVJU IZ REVIJE BUKLA

Avtor Aleš Šteger ob tem pojasnjuje: »Na kraju zapisano je potovanje okoli sedanjosti v dvanajstih svetovih. Vsako od dvanajstih besedil je svoj svet, odpira različna, sebi lastna vprašanja. So poskusi biti čim bolj živ v jeziku v nepredvidljivih okoliščinah. Fotografije in besedila zato niso ne poročila ne reportaže, ampak v mojih očeh sporočila iz zaslutenega in doživetega in zato, upam, tudi bralcem živi organizmi iz besed.« Besedila ne ponujajo le posebnega doživljanja naštetih krajev, temveč slikajo tudi širše družbene kontekste in pomenijo pomembno pričevanje o našem času. Pred vsakim besedilom pa je dodan še avtorjev uvid ali spomin, kako je dojel izbrani kraj ali zakaj ga je pritegnil. Pomemben sestavni del projekta so tudi fotografije, ki so prav take, kot so nastale, brez uporabe filtrov, obrez ali tehnične obdelave. Za oblikovanje knjige je sicer poskrbel Sašo Urukalo, za prevod esejev pa Marjanca Mihelič in Tina Mahkota. Štegrove zapise in projekt kot tak namreč reflektirajo tudi trije priznani tuji avtorji: ameriška pesnica Carolyn Forché, argentinski pisatelj Alberto Manguel in madžarski pisatelj Péter Nádas. Slednji o avtorju med drugim zapiše: »Svojo preudarnost, prizanesljivost in obzirnost je bržkone prejel od bogov, ki so temu pridali še lep nasmeh. Naj dodam, da ga ni prejel od rimskih, temveč od bizantinskih bogov.« Knjiga je tako imenitno pričevanje o projektu, ki je po avtorjevih besedah »skrajna oblika pisateljske budnosti«. Svet je v očeh tega pronicljivega ustvarjalca zares živahen in spremenljiv, poln skrivnosti in čudežev.