Nilski konji v puščavi

Recenzija Bukla

Mehičan po rodu, Slovenec po domovanju in vse bolj tudi pisanju je Carlos Pascual (1964) človek, ki je potegnil najboljše iz obeh svetov. Serijski ustaljenec, kot si sam pravi, je živel in delal marsikje po svetu, od Amerike do Hongkonga, ob tem pa tudi marsikaj doživel, potem pa je pristan našel v slovenski prestolnici, kjer se je tudi poročil s prevajalko (Mojco Medvedšek), ki že ves čas skrbi za prefinjene prevode njegovih misli v slovenski jezik. Do zdaj so bile prevedene tri njegove knjige, ki so vse hibridnega tipa, saj se gibljejo nekje med spominsko prozo, potopisom, esejem in kratko zgodbo (za Nezakonito melanholijo je prejel nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko), v svoji najnovejši, Nilski konji v puščavi, pa ponuja urejen izbor svojih kolumen iz slovenskih medijev iz obdobja 2017 do 2021, v katerih načenja različne teme, ki se razpenjajo od njegovega življenja, bivanja in ustvarjanja v Mehiki pa vse do »menedžeriranja« njegovega teatra v središču mesta. Svetovljansko pisanje o Sloveniji z mehiškim pečatom!

Samo Rugelj, Bukla 168

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.